Pomen lokalne hrane

Sodobnemu človeku ne sme biti vseeno, kakšno hrano uživa. Iz zdravstvenega vidika je priporočeno uživanje sezonske zelenjave in sadja iz lokalnega okolja, saj sta običajno bolj optimalno dozorela in imata višjo biološko (hranilno) vrednost.

Z daljšanjem verige od pridelovalca do potrošnika se močno zmanjša vsebnost vitamina C v zelenjavi, prav tako se zmanjšajo vrednosti vitaminov A, B in E. Hrana je ob dolgem prevozu in skladiščenju manj kakovostna. Z dolgimi transportnimi potmi onesnažujemo okolje.

Sadje in zelenjava domačega izvora ne potrebujeta uporabe konzervansov, zato sta sicer lahko manj obstojna, vendar pa prepoznavna po bogatem in tradicionalnem okusu.

Lokalna trajnostna oskrba ima še širši družbeni pomen, saj se z večanjem obsega potrošnje lokalnih pridelkov in proizvodov ustvarjajo nova delovna mesta in tako omogoča preživetje vsem v agroživilski verigi. Poleg tega pomembno vpliva na ohranitev in razvoj podeželja ter skladen regionalni razvoj.

Vzpostavljanje kratkih verig med pridelovalcem in potrošnikom pozitivno vpliva na domačo pridelavo sadja in zelenjave, povečan obseg ponudbe raznolikega in kakovostnega sadja in zelenjave, posledično pa tudi na znižanje cen in večjo potrošnjo.

Opazno je, da pridelovalci že spreminjajo svojo poslovno politiko in se med seboj povezujejo v skupine proizvajalcev, ki lažje zagotavljajo celostno ponudbo lokalnih pridelkov in proizvodov, bodisi v večjih trgovskih  verigah,  na tržnici ali pa pri direktni prodaji in preskrbi javnih  zavodov s svežimi lokalnimi pridelki in proizvodi. 

Resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 – Zagotovimo.si hrano za jutri opredeljuje trajnostni razvoj kot medsebojno odvisen in uravnotežen razvoj v ekonomskem, socialnem in okoljskem smislu. Cilj uveljavljanja trajnostnega razvoja je tako kmetijstvo, ki bo ekonomsko učinkovito in konkurenčno, socialno in družbeno odgovorno, hkrati pa tudi okolju prijazno in vzdržno.

Zagotavljanje prehranske varnosti in samooskrbe

Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih, zato je zagotavljanje prehranske varnosti pomembno strateško in politično vprašanje. Med strateškimi cilji razvoja slovenskega kmetijstva in proizvodnje hrane je zagotavljanje prehranske varnosti s stabilno pridelavo varne, kakovostne in potrošniku dostopne hrane. V pričakovanih razmerah večjih težav z oskrbo s hrano v svetovnem merilu in tudi zaradi spoznanj o negativnih okoljskih učinkih daljših prevozov hrane postaja vprašanje lokalne in regionalne samooskrbe s hrano ponovno pomembno.

Zagotavljanje hrane lokalnemu prebivalstvu s trajnostnim izkoriščanjem domačih proizvodnih virov je strateška opredelitev slovenske države, ki določa tudi njeno politično in ekonomsko suverenost. Prehranska politika zasleduje isti strateški cilj, t.j. pospešiti ponudbo in povpraševanje po kakovostni in zdravju koristni hrani, pridelani lokalno in na trajnostni način ter s tem izboljšati oskrbo prebivalstva z lokalno trajnostno pridelano hrano.

Zadostna lokalna pridelava, predelava in poraba hrane je ob nizki stopnji samooskrbe s kmetijskimi pridelki in proizvodi v Sloveniji pomembna predvsem zaradi:

• zagotavljanja državne varnosti za obdobje ekonomskih kriz;
• zmanjšanja odvisnosti od zunanje trgovine, kar je pomembno predvsem v času motene oskrbe (pričakovano večje nihanje cen kot posledica globalizacije in nadaljnje liberalizacije na področju kmetijstva, večjega in spremenjenega povpraševanja, gibanja cen energentov, pogostejših ekstremnih vremenskih pojavov in s tem povezanih letin ter zalog, večje rabe surovin v proizvodnji biogoriv itd.);
• urejenosti in obdelanosti podeželja ter ohranjanja delovnih mest na podeželju;
• zmanjšanja revščine in družbene neenakosti;
• varovanja okolja (dolgi transporti živil, , povečani uporabi embalaže in dodajanju umetnih barvil ter konzervansov);
• izboljšanja zdravja prebivalstva zaradi uživanja kakovostnejše hrane (višja hranilna vrednost, višja vsebnost vitaminov).

Smiselno je torej spodbujati lokalno okolje, da se samo oskrbuje in s tem poveča kakovost življenja vseh, ki so vključeni v ta proces. S stališča trajnosti je smiselno spodbujati integriran in ekološki način pridelave zelenjave in uvajanje teh pridelkov in izdelkov v naš vsakdan. 

Javno naročanje hrane v javnih zavodih

Priporočila za javno naročanje živil priporočajo možnosti nabave sezonske, lokalne in ekološke hrane ter hrane iz shem kakovosti, kar je pomembno za ranljivejše skupine (otroke, mladostnike in starostnike, doječe matere, nosečnice).

Pri javnem naročanju živil v javnih zavodih (vrtci, šole, bolnice in domovi za starejše) priporočamo, da se upoštevajo načela, merila in pogoji, ki zagotavljajo, da bo hrana kakovostna, zdrava in uravnotežena. Potrošnik v trgovini se lahko sam odloči, ali bo izbral živilo pred pretečenim ali po pretečenem roku minimalne trajnosti, ranljive populacije v javnih zavodih pa možnosti izbire nimajo.

Zakon o javnem naročanju omogoča boljše uveljavljanje načela kratkih dobavnih verig, saj se lahko več živil nabavi neposredno pri pridelovalcih/predelovalcih. Načelo kratkih dobavnih verig omogoča, da:

• naročnik iz postopka javnega naročanja izloči enega ali več sklopov, vsakega v vrednosti do 80.000 evrov brez DDV;
• vrednost vseh izločenih sklopov živil skupaj lahko predstavlja največ 20 % vrednosti celotnega javnega naročila.

Prav tako zakon določa, da naročnik pri merilih za izbiro ponudbe pri naročanju živil prednostno upošteva živila, ki so:

• v shemah kakovosti (ekološko, izbrana kakovost, druge sheme višje kakovosti);
• proizvedena po nacionalnih predpisih o kakovosti živil;
• trajnostno pridelana in predelana in je zagotovljena višja kakovost živil z vidika večje svežine ali nižjih okoljskih obremenitev pri prevozu.

Kakovostni vidik pri naročanju tovrstnega blaga je torej vedno upoštevan. Poleg tega Uredba o Zelenem javnem naročanju določa, da mora javno naročilo vsebovati:

• najmanj 15 % ekoloških živil;
• najmanj 15 % živil iz drugih shem kakovosti.