Sumljive transakcije

Problematika razširjenosti organiziranega in finančnega kriminala v povezavi s pranjem denarja je vedno bolj aktualna, tveganje pa v zadnjih letih povečujejo različne oblike financiranja terorizma. Pranje denarja predstavlja resno grožnjo stabilnosti in celovitosti delovanja finančnih ustanov, škoduje stabilnosti in ugledu finančnega sektorja države, ogroža notranji trg in njegovo konkurenčnost, predvsem pa dolgoročno slabi zaupanje v demokratične institute sodobne družbe.

Kriminalne dejavnosti stremijo k ustvarjanju protipravne premoženjske koristi. Kaznivo dejanje pranja denarja stori oseba, ki denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti, ali na drug način, določen z Zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor (245. člen KZ-1). Denar je «opran«, ko njegov pravi izvor ni razviden in ima vse lastnosti legitimno pridobljenega premoženja. Končni cilj pranja denarja je postopna vključitev »opranega« denarja ali premoženja v običajne poslovne tokove, ki so sestavni del zakonite poslovne dejavnosti, oziroma investiranje v kriminalno dejavnost (obstoječo ali novo).

Po uveljavljeni definiciji Projektne skupine za finančno ukrepanje (angleško Financial Action Task Force – FATF), ki deluje pod okriljem OECD, je proces pranje denarja postopek prikrivanja nelegalnega premoženja, ki poteka v treh fazah:

1. Plasiranje sredstev (angleško placement) v finančni sistem države, na primer prenos gotovine čez mejo, elektronska nakazila v tujino, zamenjava v drugo valuto (banke, menjalnice, igralnice, pošte).
2. Prikrivanje izvora denarja (angleško layering) vključuje finančne operacije v tujini preko različnih finančnih instituciji, uporaba off-shore podjetij, fiktivna nakazila in pogodbe, drobljenje zneskov, navidezno zadolževanje, uporaba sefov, nakup plačilnih instrumentov z gotovino, tihotapljenje gotovine, dvojno računovodstvo, preprodaja nepremičnin.
3. Integracija (angleško integration) oziroma vključitev sredstev v gospodarstvo ali ponovno investiranje v kriminalno dejavnost.

Tipologije pranja denarja

Na uradu že od leta 2005 ugotavljamo, da se število sporočenih sumljivih transakcij ter pobud državnih in nadzornih organov, na podlagi katerih urad začne obravnavati konkretne zadeve, stalno povečuje. Skladno s tem se povečuje tudi število zadev, ki jih urad, zaradi ugotovljenih razlogov za sum pranja denarja ali drugih kaznivih dejanj, z obvestili o sumljivih transakcijah pošilja v nadaljnjo obravnavo pristojnim organom - policiji, tožilstvu ali davčni upravi. Na uradu že dlje časa poleg vsakodnevnih operativnih analiz, izvajamo tudi analizo podatkov iz obvestil o sumljivih transakcijah poslanih pristojnim organom in drugih virov z namenom, da bi zaznali morebiten ponavljajoč vzorec ali serijo podobnih metod prikrivanja nezakonitega izvora denarja ali drugega premoženja, ki vključujejo različne mehanizme, instrumente in tehnike pranja denarja. Glede na to, da se število zadev poslanih pristojnim organom vsako leto povečuje, se povečuje tudi nabor podatkov primernih za opravljanje takšnih tako imenovanih strateških analiz.

Tako smo na podlagi opravljenih strateških analiz, poleg posameznih pojavnih oblik pranja denarja, zaznali nekatere tipologije pranja denarja, katerih značilnosti so predstavljene spodaj:

Uporaba fizičnih oseb za pranje denarja

Prisotnost tipologije pranja denarja z uporabo fizičnih oseb ugotavljamo na uradu že vrsto let, največkrat kot uporabo bančnih računov fizičnih oseb. Tipologija uporabe bančnih računov fizičnih oseb v velikem številu zadev kombinira z drugimi znanimi tipologijami pranja denarja, predvsem s tipologijo uporabe bančnih računov slamnatih podjetij. Glavna značilnosti navedene tipologije je, da se osebni računi fizičnih oseb uporabljajo predvsem za prejemanja sredstev in dvige gotovine ali nakazila na druge račune, pri čemer fizične osebe s temi transakcijami največkrat nimajo nič, ampak samo posodijo svoje ime in bančni račun, s tem pa omogočijo anonimnost dejanskim organizatorjem teh aktivnosti. Kot namen nakazil na račune fizičnih oseb so navedeni nameni, ki običajno niso realni in ne odražajo dejanskega namena transakcij. Fizične osebe se lahko za pranje denarja uporabi tudi brez bančnega računa te osebe, največkrat gre za primere tako imenovanih »cash« kurirjev, katerih naloga je prenos gotovine med različnimi državami, s čimer se prikrije sled za temi sredstvi.

V povezavi s tipologijo uporab bančnega računa fizične osebe, smo v zadnjih dveh letih zaznali tudi tipologijo uporab računov fizičnih oseb, v povezavi s predhodnim kaznivim dejanjem tatvine z vdorom v računalnike, oziroma bančne račune oseb, ki uporabljajo spletno bančništvo. Storilci teh kaznivih dejanj običajno sploh niso prisotni v Sloveniji, saj za izvršitev kaznivega dejanja potrebujejo zgolj računalnik in dostop do interneta, preko katerega nato v računalnik oškodovanca nepooblaščeno naložijo programsko opremo, ki jim omogoča, da se dokopljejo do gesel, ki jih oškodovane osebe koristijo za dostop do internetnega bančništva. Ko storilci pridobijo te podatke potrebujejo le še tretjo osebo (»slamnati mož«), ki jim »posodi« svoj osebni račun, na katerega storilci nakažejo neupravičeno odvzeta sredstva iz računa oškodovanca. Tretja oseba nato nezakonito pridobljena sredstva dvigne v gotovini ali jih z uporabo sistemov za prenos denarja nakaže storilcem kaznivih dejanj tatvine. Na ta način tretja oseba zavestno ali iz malomarnosti, običajno za določeno provizijo, za neznane storilce opere denar, ki izvira iz predhodnih kaznivih dejanj tatvine denarja iz bančnih računov. Zaznani so bili tudi primeri, ko so storilci teh kaznivih dejanj tretje osebe zavedli in spravili v zmoto, da so le te mislile, da opravljajo legalne posle in da se njihovi računi uporabljajo za legalno poslovanje, vendar temu ni bilo tako.

Uporaba slamnatih oseb za pranje denarja

Prisotnost tipologije pranja denarja z uporabo bančnih računov slamnatih podjetij ugotavljamo že nekaj let in je tudi ena izmed dveh največkrat ugotovljenih tipologij pranja denarja v Sloveniji. Slamnato podjetje je največkrat uporabljeno za pranje denarja, ki izvira iz predhodnih gospodarskih kaznivih dejanj, kot sta zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti ali davčna zatajitev, redkeje na predhodna dejanja sumimo kazniva dejanja klasičnega kriminala.

Slamnata podjetja so ključni člen pri izvrševanju predhodnih kaznivih dejanj davčne zatajitve iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) in v nadaljevanju kaznivega dejanja pranja denarja. Gre za neplačujoče gospodarske subjekte (angleško »missing trader«) za katere se je v Sloveniji uveljavil izraz slamnato podjetje. Za slamnata podjetja je namreč značilno, da so znotraj prazna (votla kot slama) saj nimajo premičnega ali nepremičnega premoženja. Vse kar imajo je identifikacijska (davčna) številka in transakcijski račun na katerega prejemniki računov (ki so praviloma fiktivni) nakazujejo denar, ki se potem z računa dviga v gotovini. Slamnata podjetja zastopajo slamnati direktorji (slamnati možje), ki so običajno osebe, ki v resnici ne opravljajo funkcije zakonitega zastopnika in ne sklepajo poslov po svoji volji ampak po navodilu organizatorjev nezakonitih poslov. Običajno so slamnati direktorji osebe iz družbenega dna, s kriminalno preteklostjo ali tujci.

Uporaba off-shore podjetij za pranje denarja

Podjetje off-shore je nerezidenčna gospodarska družba, ki gospodarske dejavnosti ne sme opravljati znotraj jurisdikcije, v kateri je bila ustanovljena (Sejšeli, Delaware, Deviški otoki, in tako dalje.). Na naši spletni strani je objavljen seznam držav, v zvezi s katerimi lahko obstaja povečano tveganje za pranje denarja in financiranje terorizma, ki vsebuje tudi seznam držav, ki jih je IMF prepoznal kot off-shore centre. Postopek ustanovitve off-shore podjetja v off-shore območju v tujini je relativno enostaven, hiter in poceni ter ga je mogoče izvesti preko interneta. Značilnost večine off-shore podjetij je, da imena direktorjev in družbenikov niso zapisana v nobeni javni listini ali registru, kar velja tudi za podatke o dejanskem lastniku (angleško beneficial owner), kar znatno otežuje delo organov pregona. Off-shore podjetja in njegovi bančni računi v tujini ali Sloveniji so pogosto uporabljeni pri izvrševanju različnih gospodarskih kaznivih dejanj in kaznivega dejanja pranja denarja. Najpogosteje se off-shore podjetja in njegovi bančni računi uporabljajo za prenose sredstev nezakonitega izvora z uporabo elektronskega bančništva, prikrivanje dejanskih lastnikov, ki razpolagajo s sredstvi in za dvige gotovine iz bančnih računov teh podjetij.

Zamenjava bankovcev manjših vrednosti v bankovce večjih vrednosti

Navedena tipologija je prisotna predvsem pri storilcih tistih kriminalnih dejavnostih, kjer nezakonita sredstva izvirajo iz ponavljajočih nelegalnih aktivnosti, kot so promet z nedovoljenimi drogami, ukradenim blagom, tihotapskim blagom, prostitucija, ilegalne stave, in tako dalje. Pri tej tipologiji gre za izvrševanje prve faze pranja denarja, ko storilci sami ali preko tretjih oseb, nezakonito pridobljene količine denarja v obliki bankovcev v manjših vrednostih (10, 20 ali 50 evrov), položijo na bančne račune v več poslovalnicah in kasneje ta denar dvignejo v bankovcih večjih vrednosti.

Uporaba sistemov za prenos denarja

S pomočjo sistemov za prenos denarja (na primer Western Union, MoneyGram) se lahko učinkovito prenaša denar nezakonitega izvora različnim osebam po celem svetu. Sistem namreč omogoča vplačilo denarja na enem mestu in dvig denarja nekje drugje po svetu, pri čemer mora oseba, ki ji je denar namenjen, imeti pravilno geslo ter osebni dokument za dvig teh sredstev. Ravno potencialna anonimnost prejemnika teh sredstev (preko ponarejenih dokumentov), razširjena mreža poslovalnic, ki omogoča prenos denarja skoraj po celem svetu (v nekaterih državah mimo strogih pravil, ki veljajo za finančno bančne sisteme), so glavni dejavniki za razširjenost te tipologije pranja denarja.

Raba posojil za pranje denarja

Med tehnikami pranja denarja v zvezi s posojili je najbolj znana tehnika »loan back«. Lastnik umazanega denarja se z neko osebo, s katero ima zaupen odnos, dogovori o sklenitvi posojilne pogodbe v kateri je lažno navedeno, kot da posojilodajalec lastniku umazanega denarja posoja svoj denar. Na ta način prejemnik posojila pridobi dokument (posojilno pogodbo) o izvoru denarja (posojilo), v resnici pa gre za umazan denar, ki ga je posodil sam sebi ali svojemu podjetju. Največkrat je posojilodajalec denarja kriminalnega izvora off-shore podjetje z zakritim lastništvom in z bančnim računom v tuji državi. Pogosto se uporablja tudi tehnika »back-to-back loan«, kjer gre za pridobitev legalnega bančnega posojila, ki je zavarovan z sredstvi kriminalnega izvora, ki so v obliki depozita vezana na isti ali kakšni drugi banki. Storilec na ta način od banke pridobi dokument - posojilno pogodbo s katero lahko dokazuje, da je izvor denarja s katerim razpolaga čist, v resnici pa so ta sredstva iz posojila zavarovana z umazanim denarjem, ki je bil pred tem plasiran v banko oziroma finančno bančni sistem.

Uporaba računov družb in fizičnih oseb v povezavi s sredstvi in družbami iz sosednjih držav

Gre za tipologijo, ki po svoji vsebini zajema značilnosti tipologije uporab fizičnih oseb in tipologije uporab »slamnatih« družb. Navedeno tipologijo smo v nemanjšem obsegu zaznali že pred letom 2009, od tega leta naprej pa beležimo njen porast. Glavna značilnost tipologije je, da gre za uporabo bančnih računov pravnih ali fizičnih oseb, ki služijo predvsem za prejemanje sredstev iz tujine (večinoma iz držav EU), ki se kasneje dvignejo v gotovini ali nakažejo na razne druge račune. Običajno so pri tej tipologije uporabljene »slamnate« družbe, ki so ustanovljene v Sloveniji in sicer v mestih, ki ležijo blizu državne meje, lastniki in zastopniki teh družb so običajno tuje osebe, redkeje slovenski državljani. Na računih slamnatih družb se praviloma vršijo samo dve skupini transakcij – prilivi sredstev iz tujine (večinoma iz držav EU), katerim v kratkem času sledijo odlivi sredstev nazaj v tujino (večinoma v države EU) ali dvigi gotovine s strani pooblaščencev. Vpletene fizične osebe običajno služijo kot »slamnate« osebe, preko katerih se prikriva dejanske lastnike in organizatorje teh aktivnosti.

Seznam tveganih držav

Seznam držav, ki imajo po podatkih mednarodnih organizacij pomanjkljivo zakonodajo ali je ne izvajajo v celoti oziroma se države povezuje z drugimi tveganji, ki lahko vplivajo na uspešnost boja zoper pranje denarja in  financiranje terorizma.

Nakazila v tvegane države

Objava podatkov o transakcijah v tvegane države, ki jih uradu posredujejo zavezanci na podlagi drugega odstavka 75. člena ZPPDFT-2.

Mednarodno sodelovanje

Na uradu izmenjujemo podatke s tujimi organi, pristojnimi za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma v skladu z določili Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Sodelujemo tudi v odborih mednarodnih teles (Evropska unija, Svet Evrope), ki se ukvarjajo s preprečevanjem in odkrivanjem pranja denarja in financiranja terorizma, pri ocenjevanju Slovenije s strani odbora MONEYVAL, ter pri pripravi in implementaciji akcijskih načrtov.

Moneyval in FATF

Moneyval je posebni odbor strokovnjakov Sveta Evrope za ocenjevanje učinkovitosti sistemov preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, katerega članica je tudi Republika Slovenija. Moneyval izvaja periodična ocenjevanja svojih držav članic, podlaga zanje pa so standardi FATF (angleško Financial Action Task Force FATF, Projektna skupina za finančno ukrepanje) za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma ter pripadajoča metodologija. Peti krog ocenjevanja Republike Slovenije je potekal v letu 2016, poročilo ocenjevanja Slovenije je bilo sprejeto na 53. plenarnem zasedanju Moneyval v maju 2017.

Konvencija Sveta Evrope št. 198 o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma

Urad ima določene pristojnosti na podlagi Konvencije Sveta Evrope št. 198  o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma (Varšavska konvencija), ki je pričela veljati 1. avgusta 2010. Po tej konvenciji je urad centralni organ, preko katerega potekajo vsa zaprosila in zahtevki, ki se nanašajo na pranje denarja, odkrivanje, zaseg in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pranja denarja in financiranjem terorizma.

Mednarodna skupina EGMONT

Urad je ustanovni član mednarodne skupine EGMONT, nastale leta 1995 in združuje sorodne organe (angleško Financial Intelligence Units - FIU), ki se  ukvarjajo s preprečevanjem in odkrivanjem pranja denarja ter v zadnjih letih tudi preprečevanjem in odkrivanjem financiranja terorizma. Skupino EGMONT, ki se je iz neformalne skupnosti v letu 2008 preoblikovala v formalno skupnost, je konec novembra 2018 sestavljalo 159 uradov iz celega sveta.

Izmenjava podatkov s sorodnimi organi

Urad lahko podatke s sorodnimi organi izmenjuje preko posebne računalniške mreže Egmont Secure Web - ESW, ki je dostopna le članom skupine EGMONT, njen skrbnik pa je ameriški urad (FinCEN). Podatki s sorodnimi organi se lahko izmenjujejo tudi preko računalniške mreže FIU.NET, ki združuje le urade držav članic Evropske unije.

Pisma o izmenjavi podatkov

Na bilateralni ravni je urad do vključno 14. septembra 2022 podpisal pisma o izmenjavi podatkov (angleško Memorandum of Understanding) z 52 uradi in naslednjih držav: Združene države Amerike, Belgije, Italije, Hrvaške, Češke, Romunije, Slovaške, Cipra, Bolgarije, Latvije, Italije, Litve, Makedonije, Monaka, Albanije, Poljske, Avstralije, Ukrajine, Srbije, Estonije, Izraela, Rusije, Črne gore, Gruzije, Kanade, Čila, Federacije BIH, San Marina, Nizozemskih Antilov, Moldavije, Malte, Kosova, Arube, Hondurasa, Islamske republike Iran, Mongolije, Kraljevine Saudove Arabije, Sri Lanke, Vatikana, Japonske, Paname, Liechtensteina, St. Maartena, Kitajske, Norveške, Združenega kraljestva, Portugalske, Grčije, Maldivov, Gvatemale, Južne Afrike in Tajvana.

Nadnacionalna ocena tveganja

Evropska komisija je pripravila poročilo o nadnacionalni oceni tveganja, ki se nanaša na tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki vplivajo na notranji trg in so povezana s čezmejnimi dejavnostmi. V njem so analizirana tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, s katerimi bi se lahko soočala EU, predlagan pa je tudi celovit pristop k njihovi obravnavi.

Zavezanci

Zavezanci, ki so dolžni izvajati ukrepe za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma so določeni v 4. členu Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. 

Register ponudnikov storitev virtualnih valut

Ponudniki storitev virtualnih valut, ki imajo sedež ali podružnico v Republiki Sloveniji, se morajo pred začetkom izvajanja storitev virtualnih valut vpisati v register, ki ga vzdržuje in upravlja urad.

Mnenja

V pomoč zavezancem so predstavljena mnenja urada v zvezi z izvajanjem nekaterih določb Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki sicer niso formalno-pravno obvezujoča, saj obvezno razlago zakonskih določb lahko predpiše le Državni zbor v predpisanem postopku. Mnenja so izdana zaradi lažjega in enotnega tolmačenja zakonskih določb, katere pa urad po potrebi lahko dopolnjuje oziroma spreminja.

Inšpekcijski nadzor

Nadzor nad izvajanjem določb Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma ter predpisov, izdanih na njegovi podlagi, opravljajo v okviru svojih pristojnosti:

• Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja,
• Banka Slovenije,
• Agencija za trg vrednostnih papirjev,
• Agencija za zavarovalni nadzor,
• Finančna uprava Republike Slovenije,
• Tržni inšpektorat Republike Slovenije,
• Agencija za javni nadzor nad revidiranjem,
• Odvetniška zbornica Slovenije,
• Notarska zbornica Slovenije in
• Policija.

Če nadzorni organ pri opravljanju nadzornih nalog ugotovi kršitve, ima pravico in dolžnost:

• odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi;
• izvesti postopke v skladu z zakonom, ki ureja prekrške;
• predlagati pristojnemu organu sprejetje ustreznih ukrepov;
• odrediti druge ukrepe in dejanja, za katere je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom.