Prešernovi nagrajenci in nagrajenke

Vizualna umetnica in kiparka Dragica Čadež je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Neprecenljivo delo Dragice Čadež nas navdihuje že šest desetletij, saj s svojo ustvarjalno energijo in umetniško strastjo oblikuje podobe, ki zrcalijo globoko povezanost med naravo, kulturo in univerzalnimi vprašanji človeškega obstoja.

Dragica Čadež je že v mladih letih pokazala neomajno odločnost in inovativnost. Po študiju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je zavestno krenila na svojo umetniško pot. Odločenost, da preseže tradicionalne kiparske okvire, je postavila temelje njenemu neizmernemu umetniškemu prispevku. S svojimi zgodnjimi deli, oblikovanimi v patiniranem mavcu in črnem cementu ter z drzno simboliko, je že takrat dokazala, da ji umetniški izrazi pomenijo nekaj več – okno v univerzalno razumevanje sveta.

Poseben mejnik v njenem ustvarjanju je bil mednarodni simpozij Forma viva v Kostanjevici na Krki leta 1966, kjer je srečanje s tradicijo japonskega kiparstva oblikovalo njen dolgotrajni umetniški dialog z lesom. V tem materialu je našla izrazno moč, s katero je raziskovala simboliko, geometrijo in prostor. Njena dela so pogosto presegla klasične skulpture in postala prostorske instalacije, v katere smo se lahko tudi sami vživeli.

Leta 1986 je za cikel Asociacije na Pompeje prejela nagrado Prešernovega sklada. Kar je pomenilo pomembno umetniško priznanje njeni umetniški viziji. Kasneje je poleg lesa v njen ustvarjalni opus vstopila tudi glina, ki je omogočila raziskovanje novih tehnik in estetik, s čimer je znova razširila meje svojega umetniškega izraza.

Dragica Čadež ni zgolj umetnica, temveč tudi neutrudno promovira umetnost. S svojim pedagoškim delom in mentorskim pristopom je vzgajala generacije umetnikov ter pomembno prispevala k razvoju umetniške keramike pri nas. Njena pobuda za ustanovitev Mednarodnega trienala keramike UNICUM leta 2009 je le eden od mnogih dokazov za njen angažma. Poleg tega je s svojim delom na področju kiparstva in keramike postala ambasadorka slovenske umetnosti v mednarodnem prostoru ter leta 2017 postala članica Mednarodne akademije keramike v Ženevi.

Njeno umetniško delo je več kot le estetska izkušnja – je povabilo k razmisleku. Prek oblik, materialov in prostorov nas Dragica Čadež opominja na našo povezanost z naravo, na minljivost in na moč ustvarjalnosti, ki presega čas. S svojim neizmernim talentom in vizijo nas uči, kako umetnost ni zgolj ogledalo sveta, temveč tudi prostor za iskanje globljih resnic in navdiha. Naj bo nagrada poklon njenemu neprecenljivemu prispevku in izraz globokega spoštovanja do umetnice, ki nas s svojo predanostjo in vizijo navdihuje, da iščemo globlje resnice v umetnosti in življenju.

Režiser in performer Dragan Živadinov je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Dragan Živadinov je po študiju gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo leta 1984 postal soustanovitelj umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst, ki mu je izbral tudi ime, ter idejni konstruktor stilne formacije retrogardizma. Od sredine 80. let 20. stoletja vztrajno gradi svojo retrogardistično vizijo gledališča, v katerem se združujejo principi umetnostnih avantgard – futurizma, konstruktivizma, konceptualizma – 20. stoletja. Že v času študija na AGRFT je leta 1983 ustanovil prvo gledališče (Gledališče sester Scipion Nasice). Hkrati je sodeloval z Neue Slowenische Kunst. Leta 1987 je ustanovil kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se je v začetku 90. let preoblikovalo v Kozmokinetični kabinet Noordung. Od leta 1995 svoje umetniško delo povezuje z znanstvenimi raziskavami; kot umetniški kozmonavt se je usmeril v »breztežnostni prostor vesolja« ter začel s 50-letnim telekozmičnim projektom Noordung, ki bo trajal do leta 2045.

Prva, danes lahko rečemo že klasična faza velikega opusa Dragana Živadinova, je bil retrogardizem, brez katerega lahko rečemo, da danes ne bi bilo Slovenije na zemljevidu evropskega gledališča XX. stoletja. Krst pod Triglavom je takrat predstavljal odrski dogodek, ki se je izogibal vsemu, kar konvencionalno razumemo kot gledališče: zgodbi, karakterju, scenografiji, jeziku in gibu. Poseben segment Živadinovovih predstav v 90. letih in po letu 2000 so tako imenovani obredi poslavljanja; povezani pa so z njegovo petdesetletno gledališko skulpturo, trajajočim performativnim projektom Projektil Noordung 1995 ̶  2045. V obredih se Živadinov poslavlja od svojih igralcev in igralk, svoje gledališke družine; v njih pa se skriva svojevrsten trik: to so namreč obredi najglobljih srečanj. Na prelomu stoletja Dragan Živadinov prične sodelovati z vizualno umetnico in scenografko Dunjo Zupančič, ki vse do danes s svojimi ustvarjalnimi prispevki predstavlja konstitutivni in nepogrešljiv del celostne umetniške identitete Živadinova; njen scenografski podpis vselej ostaja zvest atmosferi biomehanične dinamike, a je vsakič znova inovativen in prostorsko raziskovalen. Leta 2011 se Živadinov po dolgih letih vrne v polje institucionalnega gledališča. V prepoznavne repertoarne politike in tamkajšnje utečene estetike vnese svoj avtorske izraze, ki jih,  ne na silo, temveč s posluhom, infiltrira v kontekst, v katerega vstopa.

Dragan Živadinov je v svojem gledališkem življenju ob seriji izvirnih gledaliških predstav iznašel tudi (proto)teoretsko orodje za njihovo poimenovanje, ki po eni strani izhaja iz umetnostnih avantgard, po drugi strani pa z njimi povsem na novo in nenavadno natančno definira lastno delovanje. Dragan Živadinov je kot človek in umetnik v resnici izvirna celostna umetnina, ki je v štirih desetletjih  vse od svojih začetkov že neizbrisno zaznamovala naš ožji in širši prostor in čas.

Oblikovalski kolektiv Grupa Ee je nagrado Prešernovega sklada prejela za projekte s področja grafičnega oblikovanja med letoma 2021 in 2024.

Grupa Ee je oblikovalski kolektiv, ki ga vodijo Mina Fina, Damjan Ilić in Ivian Kan Mujezinović. V zadnjih letih delovanja je kolektiv z vztrajnim delom na projektih s področja kulture uspel ustvariti poseben in zelo izrazit oblikovalski opus, ki ga odlikujejo inventivnost, sporočilna jasnost in koherentnost. Njihova izjemnost se še posebej kaže v delih, ki se vračajo v iteracijah, kot je oblikovanje za gledališča in festivale, na primer za Gledališče Glej, Slovensko mladinsko gledališče in Steirischer Herbst  (Štajerska jesen), kjer skozi leta in sezone sledijo prvotno zastavljenim konceptom, a z vedno svežimi interpretacijami in temami, ki vsakič znova odkrijejo trenutek časa. Celostne grafične podobe, ki jih ustvarjajo, so kompleksne, subtilne in udarne hkrati. Ni jih strah dotikati se starih referenc, uporabiti pozabljene tehnike ali izbirati nenavadne formate.

Za Grupo Ee oblikovanje ni samozadostno abstraktno polje, ampak ravno nasprotno: neločljivo je povezano z naročniki in njihovimi programi, angažirano in v stalnem trenju s pričakovanim ter konformističnim, aktivno vpeto v družbeni kontekst.

Gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac je nagrado Prešernovega sklada prejela za uprizoritve Zaprta študija. »New Constructive Ethics« (Prešernovo gledališče Kranj, 2022), Mrakijada (Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, 2023) in Angeli v Ameriki (Slovensko mladinsko gledališče, 2023).

Nina Rajić Kranjac, gledališka režiserka in docentka na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je sinonim za vitalnost krajine slovenskih uprizoritvenih umetnosti. Z uprizoritvami Zaprta študija. »New Constructive Ethics« Ivana Viripajeva (Prešernovo gledališče Kranj, 2022), Mrakijada po dramah Ivana Mraka (Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, 2023) in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja (Slovensko mladinsko gledališče, 2023) je potrdila umetniško zrelost in utrdila avtorsko poetiko.

Kompleksne odrske podobe in razprave so pečati umetnice, ki gledališče razume kot pomemben medij s širokim družbenim dometom, do katerega čuti izjemno odgovornost. Njeno režijo polnijo premišljene poteze in nenehna težnja po širjenju uprizoritvene krajine. Angažirana drža, ki gledališče razume na presečišču z družbenopolitičnim dogajanjem in ne dopušča zapiranja umetniškega dela v estetsko samozadostnost.

Nina Rajić Kranjac je izbrusila umetniški jezik, ki se v gledališču enakovredno posveča vsem gradnikom in jih preigrava v samosvoje palimpseste. Njene režije so ultimativne geste sodobne uprizoritvene produkcije.

Oblikovalec filmskega zvoka Julij Zornik je nagrado Prešernovega sklada prejel za oblikovanje zvoka pri filmih Morena (režija Antoaneta Alamat Kusijanović, 2021), Inventura (režija Darko Sinko, 2021) in pri animiranem filmu Babičino seksualno življenje (režija Urška Djukić in Émilie Pigeard, 2021).

Julij Zornik je prejemnik nagrade Prešernovega sklada za izjemne dosežke na področju oblikovanja zvoka. Njegovo delo je v zadnjih treh letih doseglo vrhunec, saj je sodeloval pri številnih uspešnih projektih na domači in mednarodni ravni. Sodeloval je pri treh pomembnih projektih iz leta 2021, ki so bili predstavljeni na prestižnih filmskih festivalih. Film Morena (režija Antoaneta Alamat Kusijanović) je prejel nagrado zlata kamera na festivalu v Cannesu in nagrado vesna za najboljši zvok na Festivalu slovenskega filma. Drugi pomemben projekt je bil Inventura (režija Darko Sinko), ki je bil premierno predstavljen v San Sebastiánu. Tretji projekt je bil animirani film Babičino seksualno življenje (režija Urška Djukić in Émilie Pigeard), ki je prejel nagrado César za najboljši kratki animirani film.

S svojim ustvarjalnim pristopom je Julij Zornik ne le tehnični mojster, temveč tudi umetnik, ki s svojim delom oblikuje bogato filmsko izkušnjo. Njegova predanost in inovativnost sta pomembno prispevali k uspehom slovenskega filma na domači in mednarodni ravni, kar opravičuje to prestižno priznanje.

Pisateljica Nataša Kramberger je nagrado Prešernovega sklada prejela za roman Po vsej sili živ (2024).

Nataša Kramberger je svojo izkušnjo transformacije iz Berlinčanke v ekološko kmetovalko vpisala že v roman Primerljivi hektarji iz leta 2017. Snov dela Po vsej sili živ pa je njena izkušnja sedem let pozneje. Sedem let je cikel, sedem kmetovalskih sezon, v katerih bi življenje v sožitju z zemljo moralo postati lažje, pa v svetu poblaznelih ekoloških sprememb razpada v nove katastrofe: drevesa padajo od suše; pod njivami se razpredajo katakombe voluharjev; kjer je bil včeraj oreh, je danes poplava. Avtoričina mala kmetija je odsev sedmih let svetovne ekonomske, ekološke in humanitarne krize.

Po vsej sili živ je po formi nekaj med daljšim esejem in krajšim romanom, po duši pa izpoved, ki jo napajajo zelo konkretna čustva: strah za prihodnost planeta; krivda; negotovost v boju z zemljo, v katerem ne pomagata ne setveni koledar ne pratika, pa tudi izkušnje ne. Delo je izpisano v natančno odmerjenem, a hkrati v izraznem, poetičnem jeziku, iz katerega beremo nujo po posredovanju izkušnje, smisel za humor in tesno osebno povezanost z vsebino napisanega. Nujno je upoštevati tudi družbeni pomen dela: če si želimo večje spremembe, je lepo in pogumno začeti v lastnem življenju.

Instrumentalist, skladatelj, filmski ustvarjalec in zvočni umetnik Tomaž Grom je nagrado Prešernovega sklada prejel za projekte z različnih področij med letom 2021 in 2024.

Tomaž Grom je eden najzanimivejših in najbolj akivnih umetnikov pri nas. Skrajno oseben in prepozaven glasbeni izraz, široko polje delovanja, konstantna prisotnost na odru in izjemen umetniški impulz so lastnosti, ki so Tomaža Groma oblikovale v eno osrednjih glasbenih osebnosti v našem prostoru. V svojem dolgoletnem delu se je Tomaž Grom, kot skladatelj, instrumentalist, improvizator, zvočni umetnik, iniciator in organizator dogodkov, producent, snemalec, režiser, vodja Zavoda Sploh in številnih izobraževalnih delavnic, uveljavil kot gonilna sila sodobne improvizirane in eksperimentalne glasbe ne samo v Slovenskem, ampak tudi širšem mednarodnem prostoru.

Njegova praksa je praksa sodelovanj, odprtih prostorov, kreativnih križišč, (pre)izpraševanj in trenj, v katero vstopa v polja glasbe, poezije, sodobnega gledališča in plesa, filma, videa, sodobne in večmedijske umetnosti.

V zadnjih treh letih je ustvaril presežna dela kot neumoren basist in elekrofonik v polju svobodno improvizirane glasbe, v polju sodobnega jazza z zasedbo Oholo!, z nagrajeno predstavo uglasbljene poezije Zdej lohk spokam, zdej lohk grem, kot eden izmed skladateljev in glasbenikov v eksperimentalni zasedbi Šalter Ensemble, in kot avtor nagrajenega filma Ne misli, da bo kdaj mimo.