Normalna počutja in čustva, ki jih ljudje vedno doživijo ob nesreči

Takšne izkušnje so posebej hude, če je v nesreči umrlo veliko ljudi, če je bila njihova smrt nenadna, če trupel niso odkrili, če je bila povezanost z umrlim zelo tesna, če smo pred tem imeli slabe odnose z umrlim in če se je pred dogodkom zvrstilo veliko drugih stresov.

• Tesnoba je neprijeten občutek napetosti in zaskrbljenosti.
• Depresivnost je bedno razpoloženje, izguba zanimanja za zunanji svet, občutek utrujenosti in apatije, prevladujoč negativni pogled na sebe in druge.
• Strah, da se bo kaj pripetilo nam ali našim bližnjim, da bomo ostali sami ali da bomo morali zapustiti bližnje, da bomo odpovedali, da se bo nesreča ponovila.
• Nemoč, saj krize pokažejo tako našo moč kot nemoč.
• Žalost zaradi mrtvih, ranjenih in vseh drugih izgub.
• Občutek krivde, ker smo bolje preživeli nesrečo kot drugi, to je ostali živi, nepoškodovani, z imetjem, obžalovanje nečesa, česar nismo storili.
• Sram, ker smo se pokazali kot nemočni, čustveni, ranljivi in ker smo potrebovali pomoč, ker se nismo vedli tako, kot bi si želeli.
• Jeza na tisto, kar se je zgodilo, na tisto (tistega), ki je povzročil(o) nesrečo ali dopustil(o), da se je zgodila, na krivičnost in nesmiselnost vsega, na sram in ponižanje, na pomanjkanje pravega razumevanja pri drugih, na učinkovitost.
• Spomini na čustva, na izgubo ali ljubezen do drugih ljudi, ki so bili ranjeni ali so umrli.
• Razočaranja, ki se izmenjujejo z upanjem na prihodnost, na boljše čase.

Premagovanje težav

Premagovanje težav olajšajo:

• otopelost, saj se nesreče zavemo le postopno. Dogodek se nam zdi nestvaren, podoben sanjam. Ljudje to pogosto napačno označijo kot pomoč ali kot nezainteresiranost. Izogibamo se razmišljanju ali pogovorom o nesreči. Bežimo pred resničnostjo.
• vsiljene misli o nesreči se izmenjujejo z izogibanjem. Pojavlja se mentalna prezaposlenost z virom stresa. Znova in znova podoživljamo nesrečo (predvsem med spanjem in počitkom), kar deluje vznemirjujoče, je pa nujni del osmišljanja dogodka. Ni začetek zloma, ampak znak, da poskušamo dogodek povezati s prejšnjimi izkušnjami.
• aktivnost, npr. pomoč drugim, lahko prinese nekaj olajšanja. Škodljiva je pretirana aktivnost, ko preusmerimo pozornost k drugim, zanemarimo pa sebe, čeprav prav tako potrebujemo pomoč.
• soočanje s stvarnostjo, npr. obiskovanje pogrebov, pregled izgub, vrnitev na prizorišče, vam bo pomagalo pri osmišljanju dogodka.
• opora je čustvena in druga pomoč drugih ljudi, prinaša olajšanje. Ne zavračajte je. Dobro dene druženje s tistimi, ki so imeli podobne izkušnje.
• zasebnost, je možnost nadzora nad druženjem z drugimi, je nujna, da bi obvladali čustva. Včasih boste želeli biti sami ali samo z družino in tesnimi prijatelji.

Pretirana aktivnost ali otopelost (blokiranje čustev) lahko odložita okrevanje.

Okrevanje

Ne skrivajte čustev. Izražajte jih in vaši otroci naj sodelujejo v žalosti. Ne izogibajte se pogovorom o dogodku in izkoristite vsako priložnost za pregled izkušnje, bodisi v sebi bodisi z drugimi. Postanite del skupine ljudi, ki jim ni vseeno. Med krizo in po njej potrebujete okoli sebe ljudi in si ne dopustite, da bi vaša stiska preprečila drugim možnost pogovora z vami. 

Ne pričakujte, da bodo spomini izginili. Čustva bodo ostala z vami še dolgo časa in ne pričakujte, da bodo vaši otroci čustvovali podobno kot vi. 

Vzemite si čas za spanje, počitek, razmišljanje in druženje z družino in prijatelji. Ne uživajte pomiril oziroma uspaval, alkohola in drugih drog. 

Jasno in pošteno izrazite svoje želje družini, prijateljem in uradnim osebam. Živite čim bolj normalno in dovolite, da se otroci in drugi z vami pogovarjajo o svojih čustvih. Prav tako naj otroci normalno hodijo v šolo in nadaljujejo svoje dejavnosti.

Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč?

Strokovno pomoč poiščite:

• če menite, da ne morete obvladati močnih čustev ali telesnih občutkov.
• če se vam zdi, da se vaša čustva predolgo niso vrnila v običajno stanje.
• če čutite kronično napetost, zmedo, praznino ali izčrpanost.
• če imate stalne telesne simptome.
• če se po mesecu dni še vedno počutite otopeli in prazni in ne čustvujete ustrezno.
• če morate biti aktivni, da ne bi čutili.
• če imate še vedno nočne more in slabo spite.
• če nimate nikogar, s komer bi lahko delili svoja čustva, pa menite, da je to potrebno.
• če zelo trpijo vaši zakonski odnosi ali so se pojavile spolne težave.
• če doživljate nesreče.
• če po dogodku še naprej preveč kadite, pijete ali jemljete droge.
• če trpi vaša delovna učinkovitost.
• če menite, da so vaši bližnji posebno ranljivi ali da ne okrevajo ustrezno.
• če ste kot dajalec pomoči izčrpani.

Obvladovanje stresa pri reševalcih v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami

Kot drugi ljudje tudi reševalci doživljajo stres ob kriznih dogodkih in po njih. Reševalec lahko znake stresa po takšnih dogodkih prepozna sam ali jih pri njem opazijo drugi. Pojavijo se lahko spoznavni, čustveni, telesni in vedenjski znaki stresa. Po takšnih nesrečah je treba reševalcem omogočiti oziroma organizirati pomoč. V sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se zanje izvaja psihološka podpora in pomoč. Izvajajo jo zaupniki, reševalci in psihologi Enote za psihološko pomoč CZ.

Travmatskemu dogodku, v katerem posameznik doživi grožnjo za svoje življenje oziroma varnost drugih ljudi, so pogosto izpostavljeni zaposleni v nekaterih poklicih. Takšen poklic opravljajo na primer gasilci. V sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se s travmatskimi dogodki srečujejo tudi reševalci, kot so potapljači, jamarji, kinologi, gorski reševalci in drugi prostovoljci.

Psihološka pomoč reševalcem temelji na treh stopnjah pomoči, ki se razlikujejo glede na to, kaj lahko naredi zase posameznik, kaj njegova bližnja okolica in kako mu lahko pomagajo strokovnjaki za nudenje psihološke pomoči.

Na prvi stopnji si lahko ob znakih stresa posameznik sam pomaga na več načinov, ki jih je spoznal na usposabljanjih in vajah. Pri obvladovanju stresa mu pomagajo znanje in veščine sproščanja, kot so npr. dihalne tehnike ali progresivna mišična relaksacija. Po nesrečah lahko prisluhnejo reševalcem tudi prijatelji, člani družine in drugi v njihovi socialni mreži. Pomemben vir razbremenitve so lahko različne prostočasne aktivnosti oziroma hobiji.

Drugo stopnjo pomoči lahko dobi reševalec v svoji delovni organizaciji od sodelavcev ali zaupnika, sodelavca, posebej usposobljenega za izvajanje psihološke podpore, vodje enote in drugih. Znotraj reševalne postaje se opravi individualni ali skupinski razbremenilni pogovor.

Na tretji stopnji morajo reševalci poiskati pomoč zunaj delovne organizacije. Tako lahko z njimi opravi razbremenilni pogovor psiholog, če je treba, pa lahko pomoč poiščejo v zdravstvenem sistemu.

Reševalci nekatere nesreče oziroma situacije doživljajo bolj stresno kot druge. Navajajo, da so zanje zahtevnejše nesreče, ko:

• so izpostavljeni skrajno nevarnim snovem (na primer zemeljskemu plinu),
• pride do poskusa samomora ali samomora,
• je nujno oživljanje žrtve ali
• rešujejo oziroma dajejo pomoč žrtvi fizičnega nasilja ali posilstva.

Še posebno pa so za reševalce stresni krizni dogodki, ko:

• je reševalec priča smrti ali hujši poškodbi sodelavca,
• reševalec doživi hujšo poškodbo ali je bilo ogroženo njegovo življenje,
• so poškodovane ali mrtve bližnje osebe reševalca (na primer družinski člani),
• so udeleženi huje poškodovani ali mrtvi otroci.

Po takšnih nesrečah je treba reševalcem omogočiti oziroma organizirati zanje psihološko pomoč kot so skupinski razbremenilni pogovori.

Skupinski razbremenilni pogovor

Skupinski razbremenilni pogovor se opravi navadno pred odhodom domov, takoj po kriznem dogodku, in je usmerjen na neposredno doživljanje stresa kot posledice posredovanja ob kriznem dogodku. Pogovor se opravi za skupino, ki je bila izpostavljena istemu travmatskemu dogodku. Vsakemu sodelujočemu posebej se omogoči, da pove, kaj se je zgodilo in kako se je odzval. Udeleženci dobijo podatke tudi o tem, kakšen je normalen odziv ljudi na krizne dogodke in kakšne so mogoče oblike pomoči.

Skupinske pogovore izvajajo zaupniki – reševalci in psihologi. Zaupniki poskrbijo za tovariško podporo, ki temelji na pogovoru s sodelavci. Izbrani sodelavci – reševalci se po eni strani pojavljajo kot dobri poslušalci, ki imajo razvite spretnosti aktivnega poslušanja in dajejo čustveno podporo, po drugi strani pa kot svetovalci z dolgoletnimi izkušnjami.

Pri hujših primerih kot je npr. smrt otroka, psihološko pomoč v obliki razbremenilnih pogovorov izvajajo psihologi Enote za psihološko pomoč CZ.