Posebne pravice romske skupnosti

Slovenska ustava določa, da se položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, določijo z zakonom. Ustava v primerjavi z ustavno ureditvijo položaja in posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti (64. člen Ustave Republike Slovenije) ne določa kolektivnih in individualnih pravic, ki naj bi pripadale romski skupnosti in njenim pripadnikom, temveč njihovo urejanje v celoti prepušča zakonu. Ustavna določba se uresničuje z Zakonom o romski skupnosti v Republiki Sloveniji, ki je temeljni zakon, in z drugimi zakoni z določbami, ki se nanašajo na romsko skupnost. Namen zakonodajalca leta 2007, ko je bil sprejet Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji, je bil, da se romski skupnosti kot manjšinski skupnosti v Sloveniji podelijo posebne pravice, ki ji bodo omogočale ohranjanje in razvijanje kulture, jezika in etničnih posebnosti ter sodelovanje tako na lokalni kot državni ravni.

Ena temeljnih pravic romske skupnosti je pravica do politične participacije. Na lokalni ravni Romi v občinah, kjer bivajo avtohtono, v občinski svet volijo svojega predstavnika, tako imenovanega romskega svetnika. V vsaki od teh občin mora biti v občinskem svetu ustanovljeno tudi posebno delovno telo za spremljanje položaja romske skupnosti. Član tega delovnega telesa je tudi romski svetnik.

Interese romske skupnosti na državni ravni zastopa Svet romske skupnosti Republike Slovenije kot krovna organizacija romske skupnosti. Svet lahko daje Državnemu zboru, Državnemu svetu, vladi, drugim državnim organom, nosilcem javnih pooblastil in organom samoupravne lokalne skupnosti predloge, pobude in mnenja v zadevah iz svoje pristojnosti. Ti organi pa morajo pridobiti predhodno mnenje sveta, kadar sprejemajo ali izdajajo predpise in druge splošne pravne akte, ki se nanašajo na položaj romske skupnosti. 

Posebni ukrepi

Upoštevajoč posebni položaj romske skupnosti v Sloveniji, zlasti pa tudi slabši socialnoekonomski položaj njenih pripadnikov, se za področja izobraževanja, zaposlovanja, socialnega varstva in socialnega vključevanja, zdravja, bivanjskih razmer, vključevanja v kulturno življenje, izboljšanja varnosti v tistih naseljih in njihovi okolici, kjer večinsko živijo Romi in so razmere slabe, boja proti anticiganizmu in diskriminaciji ter z namenom krepitve izvajanja ukrepov v okoljih, kjer Romi živijo, sprejmejo potrebni posebni ukrepi. Ukrepe v obliki celovitega dokumenta sprejme vlada, predlagajo pa jih pristojna ministrstva in vladne službe, vsak za svoje delovno področje.

Obveznost sprejetja vladnega programa ukrepov je določena tudi v Zakonu o romski skupnosti v Republiki Sloveniji iz leta 2007. Vlada je na svoji 108. redni seji 23. decembra 2021 sprejela Nacionalni program ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome za obdobje 2021 do 2030 (NPUR 2021 do 2030).

Z izvajanjem NPUR 2021 do 2030 želimo doseči naslednje strateške področne in horizontalne cilje:

1. višja stopnja vključenosti romskih otrok v programe predšolske vzgoje;
2. uspešno zaključevanje osnovnošolskega izobraževanja;
3. vključevanje pripadnikov romske skupnosti v nadaljnje izobraževanje in pridobivanje znanj in izkušenj za uspešno vključevanje na trg dela;
4. spodbujanje vključevanja socialno ogroženih in ranljivih skupin prebivalstva na trg dela (med njimi pripadnikov romske skupnosti);
5. izboljšanje pripravljenosti pripadnikov socialno ogroženih in ranljivih skupin za vstop na trg dela ter okrepitev njihove opolnomočenosti (med njimi pripadnikov romske skupnosti);
6. izboljšanje socialne vključenosti pripadnikov romske skupnosti v družbene procese in širše družbeno okolje;
7. izboljšanje razpoložljivosti in pestrosti ter zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti socialnovarstvenih storitev in programov, namenjenih krepitvi socialnoekonomskega položaja vključenih;
8. odpravljanje škodljivih praks v romski skupnosti, kot so begi mladoletnih oseb v škodljiva okolja (tako imenovane zgodnje poroke) in prisilne poroke ter ozaveščanje o škodljivosti teh pojavov in pomembnosti ukrepanja pristojnih ustanov;
9. izboljšanje zdravja pripadnikov romske skupnosti;
10. izboljšanje bivanjskih razmer pripadnikov romske skupnosti, pospešitev ureditve naselij, kjer večinsko živi romsko prebivalstvo, in v skladu z nacionalnimi zakonskimi zahtevami zagotovitev dostopa do javnih dobrin ter spodbujanje odprave dejanskega prostorskega ločevanja, preprečevanje nadaljnje izoliranosti in getoizacije ob premagovanju razvojnih težav ciljnih območij regionalne politike za zagotovitev osnovnih možnosti za enakopravni razvoj romske skupnosti v Sloveniji;
11. krepitev ukrepov pri izvajanju stanovanjske politike;
12. spodbujanje specifičnega, aktivnega kulturnega delovanja in socialnega vključevanja pripadnikov romske skupnosti, v skladu z njihovimi izraženimi kulturnimi potrebami;
13. izboljšanje varnosti in sobivanja v romskih naseljih, njihovi okolici oziroma na varnostno obremenjenih območjih;
14. izboljšanje ozaveščenosti ustanov in javnosti o prisotnosti in negativnih učinkih anticiganizma in diskriminacije ter njuno odpravljanje;
15. spodbujanje in krepitev udeležbe pripadnikov romske skupnosti z opolnomočenjem, sodelovanjem in zaupanjem;
16. spodbujanje skupnega lokalnega razvoja in obravnavanje konkretnih lokalnih problematik;
17. zagotavljanje učinkovitega uresničevanja nacionalnega programa ukrepov in doseganje čim večjih učinkov ukrepov ter njihovih sinergij na terenu;
18. izboljšanje zmogljivosti in ozaveščenosti vseh pristojnih ustanov ter opolnomočenje predstavnikov romske skupnosti.

Organiziranost romske skupnosti

Na državni ravni interese romske skupnosti v odnosu do državnih organov zastopa Svet romske skupnosti Republike Slovenije. To je krovna organizacija romske skupnosti, ki ima sedež v Murski Soboti. Ustanovljena je na podlagi Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji, ki določa tudi njeno sestavo ter okvirne naloge. Naloge sveta so predvsem:

• obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na interese, položaj in pravice romske skupnosti;
• dajanje predlogov in pobud pristojnim organom;
• spodbujanje dejavnosti za ohranjanje romskega jezika in kulture;
• spodbujanje in organiziranje kulturne, informativne, založniške in druge dejavnosti, pomembne za razvoj romske skupnosti;
• razvijanje in ohranjanje stikov z romskimi organizacijami v drugih državah.

Na lokalni ravni je v občinah, kjer romska skupnost biva avtohtono, član občinskega sveta tudi pripadnik romske skupnosti. Prav tako je v vsaki od teh občin v občinskem svetu ustanovljeno posebno delovno telo za spremljanje položaja romske skupnosti. Njegove naloge so zlasti:

• spremlja in obravnava položaj pripadnikov romske skupnosti v samoupravni lokalni skupnosti;
• obravnava in daje predloge ter pobude o vprašanjih, ki se nanašajo na položaj pripadnikov romske skupnosti in njihove pravice;
• dejavno sodeluje pri uresničevanju razvojnega programa samoupravne lokalne skupnosti, zlasti pa pri programih in razreševanju vprašanj, ki se nanašajo na položaj in razvoj romske skupnosti v samoupravni lokalni skupnosti;
• obravnava vprašanja, povezana z ohranjanjem romskega jezika in kulture;
• sodeluje z romskimi društvi in drugimi njihovimi organizacijami v samoupravni lokalni skupnosti.

Spremljanje položaja romske skupnosti

Izvajanje in uresničevanje Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji ter veljavnega vladnega državnega programa ukrepov za Rome (NPUR 2017 do 2021) se spremljata prek letnih poročil, ki jih Vlada Republike Slovenije v obravnavo pošlje Državnemu zboru. Pri vladi deluje tudi stalno delovno telo, to je Delovna skupina za obravnavo romske problematike. Ta je ustanovljena na podlagi zakona, njene naloge pa so predvsem spremljanje uresničevanja vladnega programa ukrepov ter ustavnih in zakonskih obveznosti glede položaja romske skupnosti v Sloveniji in oblikovanje predlogov in pobud. Delovna skupina je namenjena tudi izmenjavi mnenj in stališč med predstavniki romske skupnosti ter občin, kjer živijo Romi, in državnimi organi ter obravnavi vseh aktualnih vprašanj glede položaja romske skupnosti v Sloveniji.

Uresničevanje ustavnih in zakonskih določil, ki se nanašajo na položaj romske skupnosti globalno spremlja Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti, na posameznih konkretnih področjih pa pristojni državni organi (ministrstva) oziroma organi samoupravnih lokalnih skupnosti (občine).

Anticiganizem

Mednarodna zveza za spomin na holokavst (angleško The International Holocaust Remembrance Alliance - IHRA) je oktobra 2020 na podlagi večletnih razprav in predlogov strokovnjakov za romska vprašanja iz držav članic pod nemškim predsedovanjem sprejela pravno nezavezujočo delovno definicijo anticiganizma, ki jo je Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, ki vodi slovensko delegacijo pri IHRA, prevedlo v slovenski jezik za rabo v naši državi. Vsaka država je lahko naslovni termin (angleško Antigypsism, anti Roma discrimination) prevedla glede na svoje jezikovne običaje. Strokovnjaki so se strinjali, da je v Sloveniji primerna raba termina anticiganizem. Pri oblikovanju delovne definicije anticiganizma so sodelovali tudi slovenski strokovnjaki, ki so člani delegacije pri IHRA, kakor tudi romska skupnost v Sloveniji preko svojih predstavnikov. Kot delovna definicija priporočajo uporabo ustreznega nacionalnega izraza; v Kanadi in ZDA uporabljajo izraz ''rasizem proti Romom''.

IHRA se zaveda, da je zanemarjanje genocida nad Romi prispevalo k razraščanju predsodkov in diskriminacije, s čimer se mnoge romske skupnosti [1] soočajo še danes, in prevzema odgovornost za nasprotovanje tovrstnim oblikam rasizma in diskriminacije (4. in 7. člen Ministrske deklaracije IHRA iz leta 2020 ter 3. člen Stockholmske deklaracije), zato sprejema naslednjo delovno opredelitev anticiganizma:

Anticiganizem se izkazuje skozi izraze in dejanja posameznikov ter skozi institucionalne politike in prakse, ki spodbujajo marginalizacijo, izključevanje, fizično nasilje, omalovaževanje romskih kultur in življenjskih slogov ter sovražni govor, uperjen proti Romom in drugim posameznikom in skupinam, ki so bili v času nacizma in so še danes označeni za cigane ter zaradi tega stigmatizirani ali preganjani. To vodi v obravnavanje Romov kot domnevno družbi tuje skupine in povezovanje njenih pripadnikov z nizom slabšalnih stereotipov ter izkrivljenih podob, ki predstavljajo posebno obliko rasizma.

Pri svojem delu je IHRA kot vodilo upoštevala naslednje premisleke:

Anticiganizem obstaja že stoletja. Bil je bistven element v politikah preganjanja in uničevanja, ki so jih proti Romom izvajali nacistična Nemčija, fašistični in skrajni nacionalistični partnerji ter drugi kolaboranti, ki so sodelovali pri teh zločinih.

Anticiganizem se ni začel z nacizmom in se ni končal z njegovim koncem, temveč ostaja osrednji element zločinov, zagrešenih nad Romi. Kljub pomembnemu delu, ki ga opravljajo Organizacija združenih narodov, Evropska unija, Svet Evrope, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi in druga mednarodna telesa, stereotipi in predsodki o Romih še vedno vztrajajo in se večinoma nekaznovano uporabljajo, ker jih še nihče ni dovolj odločno zakonsko prepovedal ali ovrgel.

Anticiganizem je večplasten pojav, ki ga družba in politika na široko sprejemata. Je ključna ovira, ki onemogoča vključevanje Romov v širšo družbo in jim preprečuje, da bi uživali enake pravice, imeli enake priložnosti in enakopravno sodelovali v pridobitnih gospodarskih dejavnostih.

Za ponazoritev anticiganizma je mogoče navesti več primerov. Ob upoštevanju celovitih okoliščin se lahko anticiganizem danes kaže kot kaj od spodaj naštetega, čeprav seznam ni dokončen:

• Izkrivljanje ali zanikanje preganjanja Romov ali genocida nad Romi.
• Poveličevanje genocida nad Romi.
• Podžiganje, opravičevanje in izvajanje nasilja nad romskimi skupnostmi, njihovo lastnino in posameznimi Romi.
• Vsiljene ali prisilne sterilizacije ter druge telesne in psihološke zlorabe Romov.
• Ohranjanje in utrjevanje diskriminatornih stereotipov o Romih.
• Z uporabo sovražnega govora zvračanje krivde na Rome za resnične ali domnevne družbene, politične, kulturne, gospodarske in javnozdravstvene težave.
• Stereotipno označevanje Romov za ljudi, ki se ukvarjajo s kriminalom.
• Uporaba izraza cigan kot zmerljivke.
• Potrjevanje ali spodbujanje izključevalnih mehanizmov, uperjenih proti Romom, na podlagi rasno diskriminatornih podmen, na primer izključevanje iz rednega šolanja in institucionalnih postopkov ali politik, kar vodi v segregacijo romskih skupnosti.
• Sprejemanje politik brez pravne podlage ali vzpostavljanje pogojev, ki omogočajo svojevoljno ali diskriminatorno preseljevanje romskih skupnosti in posameznikov.
• Nalaganje kolektivne odgovornosti Romom za resnična ali domnevna dejanja posameznih članov romskih skupnosti.
• Razširjanje sovražnega govora proti romskim skupnostim v kakršnikoli obliki, na primer v medijih, vključno s spletom in družbenimi omrežji.

[1] Izraz Romi je krovni izraz, ki vključuje različne sorodne skupine, ki so lahko stalno naseljene ali ne, med katerimi so na primer Romi, Travellers, Gens du voyage, Resandefolket/De resande, Sinti, Camminanti, Manouches, Kalés, Romanichels, Boyash/Rudari, Ashkalis, Égyptiens, Yéniches, Doms, Loms in Abdal, ki lahko imajo zelo različne kulture in življenjske sloge. To je zgolj pojasnjevalna opomba, ne pa opredelitev Romov.

Anticiganizem je večplasten pojav in ena tistih ovir, ki onemogoča oziroma otežuje vključevanje Romov v širšo družbo. Tega se zaveda tudi Vlada Republike Slovenije. Z namenom boja proti anticiganizmu in diskriminaciji ter naslavljanja teh pojavov so bili oblikovani ukrepi, ki so vključeni v nov Nacionalni program ukrepov Vlade Republike Slovenije za obdobje 2021 do 2030.

Nacionalna kontaktna točka za Rome

Vsaka država članica EU mora določiti svojo nacionalno kontaktno točko za vključevanje Romov, ki bo pristojna za usklajevanje razvoja in izvajanja strategije, na podlagi Okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020, ki ga je leta 2011 sprejela Evropska komisija. Vlogo nacionalne kontaktne točke za Rome v Sloveniji opravlja Urad za narodnosti.

Za pomoč pri izvajanju zavez iz okvira EU je Evropska komisija vzpostavila Mrežo nacionalnih kontaktnih točk za vključevanje Romov, ki jo sestavljajo predstavniki nacionalnih kontaktnih točk vseh držav članic. Prek te mreže Evropska komisija nudi podporo državam članicam pri uresničevanju njihovih nacionalnih strategij. Hkrati se mreža uporablja za izmenjavo informacij med Evropsko komisijo in državami članicami z namenom, da bi izvajanje okvira EU ostala trajnosten, učinkovit in k rezultatom usmerjen proces. Mreža je tudi prostor za transnacionalno medsebojno učenje in izmenjavo izkušenj.