O bolezni

SIP povzroča aftovirus iz družine Picornaviridae. Obstaja sedem virusnih serotipov (A, O, C, SAT1, SAT2, SAT3 in Asia1). Razen serotipa C, ki je bil zadnjič ugotovljen leta 2004, so ostali serotipi prisotni v različnih državah in ozemljih po vsem svetu. Preprečevanje SIP je med drugim odvisno od sistemov zgodnjega odkrivanja in opozarjanja ter izvajanja učinkovitega nadzora. Slinavka in parkljevka je bila prva bolezen, za katero je Svetovna organizacija za zdravje živali (angleško World Organisation for Animal Health – WOAH) sestavila uradni seznam članic, prostih bolezni. 

Razširjenost

Virus SIP je razširjen skoraj po vsem svetu, z izjemo Nove Zelandije, kjer doslej niso zabeležili še nobenega izbruha. Bolezen je endemična v Afriki, Aziji, na Bližnjem vzhodu in v nekaterih delih Južne Amerike. Posamezni izbruhi se lahko pojavijo tudi v drugih regijah: v Evropi se je SIP v 21. stoletju že dvakrat pojavila v Združenem kraljestvu (v letih 2001 in 2002 ter 2007).

V Nemčiji (zvezna dežela Brandenburg) so potrdili izbruh SIP, serotip O, v manjši prosti reji vodnih bivolov 10. januarja 2025. Gre za prvi izbruh v Nemčiji po letu 1988, okuženi vodni bivoli na prizadeti kmetiji pa so bili pokončani. Kot previdnostni ukrep so bile izločene vse dovzetne živali v obratih v območju s polmerom enega kilometra okoli okužene reje. Izvor virusa ni znan.

Dovzetne živali

Za SIP so dovzetne vse udomačene vrste iz družine Artiodactyla, kot so govedo, prašiči, ovce, koze, jaki in vodni bivoli (latinsko Bubalus bubalis). Govedo je običajno glavni gostitelj. Nekateri sevi so bolj prilagojeni na domače prašiče. Afriški bivoli so pomembni gostitelji serotipov SAT virusa SIP v Afriki. Dovzetni so tudi divji parkljarji - jeleni, antilope, divji prašiči in žirafe. Dvogrbe kamele (latinsko Camelus bactrianus) so dovzetne, medtem ko južnoameriški kamelidi - alpake in lame, epidemiološko niso pomembni.

Prenos okužbe

Prenos poteka z neposrednim stikom med okuženimi in dovzetnimi živalmi, njihovimi proizvodi (na primer mlekom, mesom, semenom) in izločki ali okuženimi predmeti in preko pasivnih vektorjev (mehanski prenos preko rok, obutve, oblačil, vozil in tako dalje). Prenos po zraku je mogoč na velike razdalje (do 60 kilometrov po kopnem). Ljudje lahko v dihalnih poteh hranijo virus SIP od 24 do 48 ur, zaradi česar je običajno predvidena od 3- do 5-dnevna osebna karantena za ljudi, ki so bili lahko izpostavljeni virusu (obiski farm na okuženih območjih, laboratorijsko osebje in drugo). Med aktivnim izbruhom se obdobje osebne karantene lahko skrajša, na primer na nočno obdobje po temeljitem tuširanju in šamponiranju ter zamenjavi oblačil.

Inkubacijska doba

Inkubacijska doba je od 2 do 14 dni.

Pri govedu je inkubacijska doba od 2 do 14 dni, pri ovcah od 1 do 12 dni, vendar se večina okužb pojavi v od 2 do 8 dneh po izpostavljenosti. Pri prašičih traja inkubacija običajno dva dni ali več.

Klinični znaki

Bolezen se lahko pojavlja od blage, neizrazite do zelo hude oblike, pri čemer se resnost kliničnih znakov razlikuje glede na sev virusa, izpostavljenost, starost in pasmo živali, vrsto gostitelja in stopnjo imunosti gostitelja.

Splošni simptomi pri vseh prizadetih živalskih vrstah so vezikli ali mehurčki (afte) v predelu ust, na vimenu in na parkljih, povišana telesna temperatura (od 40 do 42 °C), bolečine, apatija, izguba teka, ohromelost in zmanjšanje mlečnosti. Obolevnost lahko doseže 100 %. Pogin odraslih živali je običajno nizek (od enega do petih odstotkov), pri mladih teletih, jagnjetih in pujskih pa je lahko 20 % ali več.

Ukrepi in zdravljenje

Preventivno cepljenje je v Evropski uniji prepovedano. Okuženih živali se ne zdravi. Vse parkljarje v okuženem obratu je treba usmrtiti.

Preprečevanje

Za preprečevanje SIP je ključna učinkovitost sistemov za zgodnje odkrivanje bolezni in opozarjanje (ozaveščenost, pasivni nadzor, prijava suma) ter izvajanje učinkovitega nadzora, vključno z nadzorom prometa živali in proizvodov.

Imetniki živali morajo biti pozorni na splošne ukrepe biološke varnosti, kot so čista oblačila v hlevu, karantena, čiščenje in razkuževanje prevoznih sredstev, preprečevanje dostopa v hlev zunanjim osebam in drugi. Preprečiti je treba vnos virusa prek okuženih živali (okužene živali izločajo virus, še preden se pojavijo prvi simptomi) ali okuženih predmetov. 

Stanje v Sloveniji

Zadnji izbruh slinavke in parkljevke v Sloveniji je bil leta 1968. Zadnji sum na SIP je bil postavljen leta 2009 pri govedu na območju območnega urada Postojna. Na podlagi epidemiološke raziskave in negativnih rezultatov preiskav je bil sum ovržen.

SIP je bolezen živali, ki v skladu z Uredbo 2016/429/EU (pravila o zdravju živali) spada med bolezni kategorije A, za katere je treba v primeru potrditve sprejeti takojšnje ukrepe za njeno izkoreninjenje. Podrobnejši postopki so urejeni v načrtu ukrepov, ki je objavljen na spletni strani Načrti ukrepov in simulacijske vaje za posebno nevarne bolezni živali.