Slovenci na Videmskem (z izjemo Kanalske doline), torej v Benečiji in Reziji so del Italije postali leta 1866. Goriška in Tržaška sta del Italije postali po prvi svetovni vojni in ostali tudi po koncu druge svetovne vojne ter ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ko se je meja spreminjala in kasneje določila v današnjih okvirjih.

Med tremi pokrajinami obstajajo velike razlike. Na Tržaškem in Goriškem je slovenska narodna skupnost dobro organizirana, od konca druge svetovne vojne ima slovenske šole, postopoma so ji bile priznane tudi druge manjšinske pravice. Slovenci v Videmski pokrajini so slabše poznana skupnost in uradno niso bili priznani vse do sprejetja dveh zaščitnih zakonov v letih 1999 in 2001.

Pravno varstvo manjšine

V mednarodnem pravu je slovenska narodna skupnost zaščitena s Pariško mirovno pogodbo (v Stalnem statutu STO, ki je njena priloga) (1947), Londonskim memorandumom (1954) in Osimskimi sporazumi (1975).

V italijanskem notranjem pravnem redu pa v 6. členu italijanske Ustave (1948), Zakonu o zaščiti jezikovnih manjšin v Italiji (zakon 482/1999), Zakonu o zaščiti slovenske jezikovne manjšine (zakon 38/2001) ter posameznih določilih drugih področnih zakonov.

Zaščitni zakon določa ozemeljski obseg manjšinske skupnosti, jezikovne pravice in dvojezičnost v javnem življenju, zagotavlja obstoj šolskih in kulturnih institucij, vračanje nepremičnin ter finančna sredstva. Ne glede na to v več kot desetletju in pol po sprejetju zakona vse njegove določbe še niso v celoti spoštovane in uresničene.

Čeprav ima dežela Furlanija Julijska krajina poseben status avtonomije prav zaradi prisotnosti slovenske manjšine, slednja v Posebnem statutu dežele iz leta 1963 ni omenjena. Na deželni ravni so bila leta 2007 sprejeta Deželna določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine (deželni zakon številka 26/2007), ki pomeni konkretizacijo zaščitnega zakona iz leta 2001.

Povezovanje v društva

Slovenska narodna skupnost v Italiji je dobro organizirana in jo odlikuje živahno društveno življenje na teritoriju. Aktivno delujejo številna kulturna, športna, prosvetna in druga društva. Ta so povezana v več zvez. 21 ustanov, ki ima med Slovenci v Italiji posebej središčno vlogo, ima po italijanski zakonodaji tudi status primarnih ustanov. Društva, ustanove in zveze so nato včlanjene tudi v dve krovni organizaciji, Svet slovenskih organizacij (SSO) in Slovensko kulturno gospodarsko zvezo (SKGZ), ki naj bi zagotavljali celovito predstavništvo narodne skupnosti kot kolektiva. Njuni vodstvi sta izvoljeni posredno, z delegatskim sistemom predstavnikov članov in včlanjenih organizacij.

Zastopanost v politiki

Edina politična stranka, osnovana na narodnostnih temeljih, je Slovenska skupnost (SSk). Zagovarja samostojno politično nastopanje pod simbolom lipove vejice. Del manjšine, tradicionalno pripaden levi politiki in SKGZ, pa se večinoma povezuje v levo usmerjene vseitalijanske stranke, predvsem v  slovensko komponento Demokratske stranke.

Slovencem je v preteklih desetletjih uspelo izvoliti že več predstavnikov v parlament v Rimu (v senat in poslansko zbornico), v deželni svet Furlanije Julijske krajine, številne župane ter člane občinskih in rajonskih svetov. Do reforme lokalne uprave v Furlaniji Julijski krajini leta 2015, ki je Slovence prizadela, je bilo več Slovencev izvoljenih tudi na nivoju pokrajin.

Vsakršna izvolitev pa je negotova, ker Slovenci v Italiji nimajo zajamčenega političnega zastopstva kot pripadniki manjšine. Vsa prizadevanja za zajamčeno zastopstvo so bila do sedaj neuspešna. Olajšana, a še vedno ne zagotovljena, pa je izvolitev v deželni svet Furlanije Julijske krajine.

Ohranjanje slovenskega jezika in identitete

Zelo pomembno za ohranitev slovenske narodne skupnosti v Italiji je šolstvo v slovenskem učnem jeziku, ki vključuje mrežo vrtcev, osnovnih šol ter nižjih in višjih srednjih šol na Tržaškem in Goriškem. Gre za enojezične slovenske šole. Edina šola v Videmski pokrajini, kjer se poučuje tudi v slovenščini je dvojezičen slovensko-italijanski šolski center Pavla Petričiča v Špetru. Pomanjkanje slovenščine v šolah v Kanalski dolini, Reziji in Terski dolini poskušajo blažiti s tečaji slovenščine za otroke in odrasle.

Za ohranjanje slovenskega jezika in identitete pomembno vlogo igrajo mediji in založbe, ki redno izdajajo in oddajajo vsebine v slovenskem jeziku. Časopis Primorski dnevnik izhaja dnevno, tedensko pa še Novi glas in Novi Matajur, dvakrat mesečno Dom in mesečno Mladika. Izhaja tudi nekaj mladinskih revij in več drugih glasil. Dnevno v slovenskem jeziku oddaja radijski program radia Trst A ter ena ura televizijskega sporeda. 

Slovenci si zelo prizadevajo ohraniti tudi duhovno oskrbo v slovenskem jeziku. V Videmski pokrajini je to težje, saj delujeta le še dva duhovnika, ki mašujeta tudi v slovenščini, na Goriškem in Tržaškem pa v številnih župnijah maše in vsa verska opravila potekajo v slovenskem jeziku.

Izzivi za prihodnost

Položaj Slovencev v Italiji se v zadnjih letih postopoma in počasi izboljšuje. Še vedno pa je dnevno prisotno prizadevanje za dvig stopnje manjšinskih pravic, ki narodni skupnosti omogočajo ohranitev in razvoj. Slovenski jezik je na ozemlju, kjer prebiva slovenska narodna skupnost še vedno pomanjkljivo uveljavljen v upravno-pravnih postopkih in na splošno v poslovanju. Enako velja za vidno dvojezičnost. Obstajajo močne tendence, še posebej v mestnih občinah kot sta Trst in Gorica, da bi rabo slovenskega jezika pri javnih sporočilih in uradnih objavah omejili samo na določene predele ali pa samo celo na določene uradne prostore oziroma urade za Slovence.

Poleg avtohtonega ozemlja živijo danes Slovenci tudi v drugih delih Italije, največ v mestih Videm, Rim in Milan. Tukaj gre tako za izseljence iz zamejskega območja, kakor z ozemlja današnje Republike Slovenije. Slovensko identiteto si prizadevajo ohranjati z občasnimi druženji, povezovanjem v društva, duhovno oskrbo v slovenskem jeziku in tečaji slovenskega jezika.