Argentina

Po neuradnih ocenah živi v Argentini okoli 30 tisoč Slovencev oziroma njihovih potomcev. Tja so prihajali v treh valovih.

Prvi so s slovenskega etničnega ozemlja v Argentino prišli konec 60. let 19. stoletja, ko so se na podlagi mednarodnega dogovora med Argentino in Avstro-Ogrsko kot kmetje naselili v provinci Entre Rios. Pri tej skupnosti je po že skorajšnji popolni asimilaciji v zadnjih dveh desetletjih zaznati močno prebujen interes za slovensko identiteto, kar se odraža v dveh društvih (Triglav in Slovenski duh), občasnimi tečaji slovenščine, javnimi in šolskimi predstavitvami Slovenije in zgodovine njihovega izseljevanja.

Manjša skupina se je priselila v začetku 20. stoletja, največ pa v obdobju med I. in II. svetovno vojno, predvsem s Primorske in iz Prekmurja, skupno do približno 25.000 oseb. Šlo je tako za ekonomske razloge, kot politično emigracijo zaradi fašizma na Primorskem. Največ se jih je naselilo v Buenos Airesu in okolici, manjša števila pa tudi v Rosariu, Cordobi, Chacu in drugje. V Buenos Airesu še vedno deluje klub Triglav, v katerem so se združevali predvsem Primorci. Triglav je nastal z združitvijo več domov. Prekmurci pa se združujejo v društvu Bernal. Vsak teden imajo tudi še svojo radijsko oddajo. Številčna skupnost medvojnih emigrantov in njihovih potomcev je tudi v kraju Rosario, kjer tudi še deluje klub Triglav. V vrsto klubov Triglav spada tudi slovensko društvo v Cordobi. V zadnjih letih so bolj začeli iskati svoje korenine in se organizirali tudi Slovenci, ki živijo v provincah Chaco in Rio Negro.

Številčno manjša, a organizacijsko daleč najmočnejša slovenska skupnost v Argentini je skupnost povojnih beguncev, ki so se v svojo novo domovino, pretežno na območje velikega Buenos Airesa, odselili med leti 1947 in 1949 ter 1954 in 1955 (gre za nekaj več kot  6.000 oseb). Poleg Buenos Airesa v večjem številu živijo še v Barilochah in Mendozi. Za to skupnost je značilno, da je prišla v strnjeni skupini, z zelo velikim številom izobražencev in duhovnikov, že iz begunskih taborišč v Avstriji in Italiji izoblikovanim osnutkom šolskega in družbenega podsistema. Ob prihodu so se hitro znašli in si opomogli ter z lastnimi sredstvi zgradili domove zase in za celotno skupnost. Ustanovili so slovenske šole, pevske zbore, gledališke skupine, umetniške skupine, srednješolski tečaj, športna igrišča, sakralne objekte.

Osrednja kulturna ustanova Slovenska kulturna akcija izdaja številne knjige, prireja razstave ipd. Krovna organizacija se imenuje Zedinjena Slovenija in je prek Medorganizacijskega odbora povezana s krajevnimi domovi in številnimi organizacijami. Imajo tedenski časopis Svobodna Slovenija in številne občasne publikacije. Sedež te organizacije in srce skupnosti je v Slovenski hiši v središču Buenos Airesa.

Veliko vlogo igra tedenska radijska oddaja Okence v Slovenijo.

Samo v širšem Buenos Airesu danes deluje šest domov te skupnosti, v Mendozi in Barilochah pa še po en. Domovi imajo svoje dvorane, ki so priložnostno tudi kapele, ob sobotah tam poteka pouk slovenske osnovne šole. Imajo svoje zavetišče za ostarele, počitniški dom, športna igrišča, pevske zbore, gledališke skupine.

V Argentini je še vrsta manjših skupin in posameznikov, ki bolj ali manj uspevajo ohranjati svoje slovenstvo (Miramar, San Martin de los Andes, Tucuman, San Luis, Patagonija).

Posebna skupina so zagotovo beneški Slovenci, ki so se izselili iz slovenskega etničnega teritorija v Italiji. Zaradi njihovega posebnega narečja in vezanosti na italijansko državo, so se organizirali ločeno od ostalih Slovencev. V Argentini deluje pet društev beneških Slovencev, največje, v Buenos Airesu, ima edino tudi svoje prostore.

Brazilija

Prvi Slovenci so v Brazilijo prispeli konec 19. stoletja, velika večina do obdobja med svetovnima vojnama, manjša in še danes dejavna skupina pa še v 50. letih 20. stoletja. Ob različnih približkih se zdi najbolj realna ocena, da naj bi v Brazilijo v različnih obdobjih prišlo do cca. 6.000 Slovencev.

Največ Slovencev se je naselilo na območju države São Paulo, najgosteje naseljenega in industrijsko najrazvitejšega območja v državi, veliko jih je bilo tudi v notranjosti (a so se skozi desetletja za njimi izbrisale sledi), nekoliko večje skupnosti pa najdemo še v Rio de Janeiru, Belo Horizonteju in v nekaterih drugih mestih.

Skoraj od začetka dalje so se rojaki organizirali v društva (Ornus, Pevski zbor Primorje, Jugoslovensko podporno udruženje, Sajug), leta 1991 pa je bila ustanovljena še danes dejavna Zveza Slovencev v Braziliji.

Izdajajo publikacije, organizirajo druga srečanja, od 2005 organizirajo tudi jezikovne tečaje slovenščine. Glavni trije dogodki, na katerih se zberejo so: martinovanje, proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti in miklavževanje. V skupnosti je veliko gospodarstvenikov pa tudi znanstvenikov.

Leta 2016 je bila ustanovljena tudi Gospodarska zbornica Slovenija – Brazilija (SLOBRAZ), leta 2020 pa tudi Slovenska globalna poslovna povezava (Slovenian Global Business Network).

Čile

Število Slovencev, ki živijo v Čilu, se ocenjuje na okoli 300. Priselitvi so botrovali  gospodarski razlogi pred in po drugi svetovni vojni (večinoma s Primorske), danes pa se tja selijo nekateri posamezniki iz Slovenije in Argentine. Gre za poslovneže oziroma mešane družine. Starejši priseljenci so že v veliki meri asimilirani v čilsko družbo in do ustanovitve društva niso bili organizirano povezani. Leta 2009 je bilo v prestolnici Santiago de Chile ustanovljeno Društvo Slovencev v Čilu.

Venezuela

V Venezuelo je po drugi svetovni vojni prišlo do 650 Slovencev. Dolgo so se zbirali okrog duhovnika Janez Grilca oziroma v okviru slovenskega društva Sv. Cirila in Metoda v Caracasu. Tudi po njegovi smrti nadaljujejo z občasnim zbiranjem, srečanj se je udeleževalo tudi po več kot sto oseb slovenskega porekla. Leta 2017/18 so slovensko društvo, delujoče predvsem v obliki Facebook povezovanja, ustanovili v Valencii, drugem največjem mestu na severu države.

Urugvaj

Ocenjuje se, da je Slovencev in njihovih potomcev v Urugvaju do 2 tisoč. Prvi Slovenci so se v Urugvaj izselili konec 19. stoletja, velika večina pa med svetovnima vojnama. Gre predvsem za Prekmurce in deloma za Primorce. Velika večina jih živi v Montevideu, prišli pa so predvsem iz ekonomskih razlogov in deloma zaradi fašizma v domačih krajih.

Skupnost je v letu 1935 štela okoli 1.500 razmeroma stalno naseljenih rojakov, okoli 500 Prekmurcev pa je tega leta ustanovilo Prvo slovensko prekmursko društvo. To obstaja še danes in velja za najstarejše še delujoče društvo v Južni Ameriki. Že v začetku so imeli moški in mešani pevski zbor, mladinski orkester ter radijsko oddajo. Poleg prekmurskega društva sta delovali še dve slovenski društvi, Ivan Cankar in Slavček. Ti sta se leta 1937 združili v Slovenski krožek, ki pa se je kasneje zaradi upadanja članstva pridružil jugoslovanskemu društvu Bratstvo.

V društvo je včlanjenih okoli 130 oseb. Klub ima veliko in malo dvorano, kegljišče, zunanje igrišče, sejno sobo in eno stanovanje. Prireditev ali proslav se udeležuje od 100 do 300 oseb, največ v primeru “kolin”.

Kolumbija

V Kolumbiji naj bi živelo okoli 150 Slovencev in njihovih potomcev. V Bogoti jih je okoli deset, večina pa jih živi v mestih na atlantski obali v Cartageni, Barranquilli in Santa Marti ter v večjih kolumbijskih mestih kot sta Medellin in Cali. V letu 2018 se je ustanovilo društvo Asociacion Eslovena de Colombia - Slovensko društvo v Kolumbiji.