O steklini

Steklina se prenaša preko okužene sline, z ugrizi, opraskaninami okuženih živali, pa tudi preko poškodovane kože in sluznice. Inkubacijska doba je zelo različna, večinoma traja dva do tri mesece (dva tedna do šest let glede na poročila). Inkubacijska doba je odvisna od mesta ugriza oziroma vstopa virusa v organizem, količine virusa in tipa virusa.

Steklina je razširjena širom po svetu. Več kot 55.000 ljudi umre za steklino vsako leto. Večina vseh smrtnih žrtev med ljudmi je v Aziji in Afriki, in sicer kar 95 %. Smrtni primeri med ljudmi so večinoma posledica ugriza steklega psa. Od 30 do 60 % žrtev zaradi ugrizov psov je otrok, mlajših od 15 let.

Znaki stekline pri živalih

Klinični znaki so lahko različni pri posameznih vrstah živali. 

Bolezen se pojavlja v več fazah:

• prodormalna faza: po določeni inkubacijski dobi se pojavijo klinični znaki bolezni. V prvi fazi, ki po navadi traja en do tri dni, se pojavijo manjše spremembe v vedenju, na primer agresivnost, dnevna aktivnost nočnih živali, pri divjih živalih neizražen strah pred ljudmi, spremenjen apetit;

• eksitacijska (furiozna) faza: prodromalni fazi sledi obdobje vzdražljivosti in agresivnosti. Živali pogosto grizejo karkoli. Po pojavu krčev lahko nastopi smrt, tudi pred nastopom paralitične faze;

• paralitična faza: za to fazo je značilna nezmožnost požiranja, zaradi katere se pojavi značilna penasta slina okrog ust. Pri nekaterih živalih se pojavi ohromelost, najprej zadnjih okončin, ki nato napreduje v popolno ohromelost, ki se konča s smrtjo.

Epidemiologija stekline

Razen posamičnih držav, ki se smatrajo za proste stekline, se le-ta pojavlja po celem svetu. Bolezen se prenaša z okuženimi (steklimi) živalmi. Glavni rezervoar stekline so mesojedi  in cibetovke, ki so odgovorni tudi za vzdrževanje kužnega kroga in s tem tudi za prisotnost bolezni.

Razlikujemo dve vrsti stekline:

• silvatično (gozdno) in
• urbano (mestno).

Silvatična steklina

Rezervoar silvatične stekline predstavljajo ena ali več vrst mesojedih divjih živali. Tako predstavlja v pretežnem delu Evrope glavni rezervoar stekline rdeča lisica (Vulpes vulpes), v nekaterih predelih severno vzhodne in vzhodne Evrope pa tudi rakunasti pes (Nyctereutes procyonoides), ki je bil v prvi polovici prejšnjega stoletja naseljen tudi na območja nekdanje Sovjetske zveze (zaradi kožuha), od koder se je razširil predvsem v baltske države in v države vzhodne Evrope, kjer predstavlja pomemben člen pri širjenju in vzdrževanju silvatične stekline. Prav tako pa so lahko rezervoar stekline tudi netopirji (Chiroptera).

Potrditev bolezni

Stekline ni mogoče potrditi samo na podlagi kliničnih znakov bolezni. Če se sumi, da je žival obolela za steklino, je treba izvesti ukrepe in preiskave v skladu z zakonodajo.

Zgodovina in širjenje bolezni

Bolezen se pojavlja po celem svetu. Prvič je bila omenjena že v pradavnini, 2300 let pred našim štetjem.

Louis Pasteur, francoski mikrobiolog, je 6. julija 1885 prvič uporabil cepivo proti steklini. Cepil je devetletnega dečka, Josepha Meistra, ki ga je ugriznil stekel pes. Cepljenje je bilo uspešno, deček je preživel. To je bil mejnik v zgodovini zatiranja stekline.

Po izkoreninjenju urbane oblike stekline v 50. letih prejšnjega stoletja, se je v Sloveniji prvič pojavila silvatična oblika stekline leta 1973, ko je bila v Prekmurju ugotovljena prva stekla lisica. V nadaljnjih letih se je steklina razširila po celotnem območju Prekmurja, vendar reke Mure, kot naravne prepreke, ni prestopila. V letu 1979 se je steklina pojavila na severu Slovenije, od koder se je razširila čez celotno ozemlje. Od takrat je v različnih obsegih stalno prisotna.

Ukrepi in zatiranje bolezni

Zatiranje stekline pri psih

Mesojede domače živali (pes, mačka) so možni prenašalci stekline na ljudi. Kar 99 % vseh ugotovljenih primerov stekline po svetu pri ljudeh je posledica ugrizov psov.

Zato je preventivno izvajanje ukrepov, kot je npr. obvezno cepljenje psov proti steklini, velikega pomena v boju zoper steklino.

V državah, kjer je še vedno prisotna urbana oblika stekline, izvajajo tudi masovna parenteralna cepljenja psov (v obliki nastavljenih vab), tudi potepuških, da bi preprečili prenos stekline na ljudi.

Kljub temu, da je v Evropi steklina v večji meri že izkoreninjena, pa pomeni cepljenje hišnih ljubljenčkov enega najpomembnejših zaščitnih ukrepov.

Cepljenje psa proti steklini je preventivni veterinarski ukrep, ki ga natančneje določa zakonodaja in sicer, da je treba drugo in tretje cepljenje psov opraviti v razmakih do 12 mesecev od predhodnega cepljenja, vendar dve zaporedni cepljenji ne smeta biti opravljeni v istem koledarskem letu. Za tretje cepljenje se uporabijo cepiva, ki zagotavljajo imunost več kot eno leto. Vsa nadaljnja cepljenja se opravijo v skladu z navodili proizvajalca cepiva. Če se drugo, tretje ali nadaljnja cepljenja ne izvajajo v rokih iz prejšnjega odstavka, se cepljenje po prekinitvi šteje kot prvo cepljenje. 

Zatiranje stekline pri lisicah

V Sloveniji (kot tudi v Evropi) se večinoma pojavlja silvatična oblika stekline. Večina primerov stekline je ugotovljenih pri lisicah. Pri drugih živalih (pes, konj, govedo) so bili ugotovljeni primeri po tem, ko se je stekla lisica stepla z oziroma je ugriznila necepljeno domačo žival.

Peroralno cepljenje lisic proti steklini predstavlja edino učinkovito metodo zatiranja stekline pri divjih živali. Z izvajanjem te metode je večina zahodno evropskih držav steklino že izkoreninila.

V Sloveniji se je peroralno cepljenje lisic izvajalo že od leta 1988. Od leta 1995 so se vabe polagale s pomočjo letal. Letno sta se izvajali dve akciji cepljenja lisic; spomladanska in jesenska.

Spomladanska akcija lisic se je izvajala pozno spomladi, konec maja in začetek junija, jesenska pa oktobra in novembra. Obdobje polaganja je bilo odvisno tudi od vremenskih razmer (megla, močan veter, slabo vreme, ki onemogočajo letenje in s tem polaganje vab).

V vsaki akciji se je položilo cca. 380.000 vab. Gostota položenih vab je bila 20 do 26 vab/km2.

Vaba za cepljenje lisic proti steklini je sestavljena iz zunanjega ovoja (vabe) in kapsule s cepivom (vsebina vabe). Zunanji ovoj je namenjen privabljanju lisic. Vsebuje ribjo moko, kokosovo maslo, vosek in biomarker (tetraciklin). Z ugotavljanjem prisotnosti tetraciklina v zobeh odstreljenih lisic se je spremljala uspešnost vakcinacije (odvzem vab).

Vaba je na zunanji strani opremljena z opozorilom v slovenskem jeziku. 

Pojavnost stekline v Sloveniji po začetku peroralnega cepljenja lisic

Leta 1988, ko je Slovenija pričela s peroralnim cepljenjem lisic prosti steklini, je bilo ugotovljenih 1.067 primerov stekline. Po uvedbi letalskega polaganja vab je število pojavov bolezni drastično upadlo.

Zadnji primer silvatične stekline je bil ugotovljen v Sloveniji januarja 2013, pri lisici.

V skladu z zahtevami Mednarodne organizacije za zdravje živali (OIE) se je Slovenija v letu 2016 razglasila za državo, prosto stekline.