Tla zagotavljajo vrsto ekosistemskih storitev, pomembnih za rastline, živali in človeka. So temelj za oskrbo s hrano, biomaso in surovinami. Dajejo življenjski prostor ljudem in drugim organizmom, so osnova za vrsto človekovih dejavnosti, oblikujejo krajino, so vir genetske raznolikosti in arhiv dediščine. Kot sestavni del okolja so tla ključna v procesih zadrževanja in filtriranja vode, vezave atmosferskega ogljika, kroženja organske snovi, so osnova biotske raznovrstnosti. Zaradi zagotavljanja okoljskih, ekonomskih in socialnih funkcij so izrednega pomena za ljudi in okolje. Zato je treba s tlemi trajnostno upravljati in jih varovati, da se ohranja njihova različnost, kakovost ter sposobnost zagotavljanja ekosistemskih storitev.

Zahteve in potrebe človeštva po bivališčih, mobilnosti, hrani in vlakninah so vedno večje, zato se stopnjujejo tudi pritiski na tla, ki s podnebnimi spremembami še naraščajo. Tla ogrožajo številni procesi, ki so lahko naravni (na primer zmerna erozija tal kot posledica odnašanja oziroma premeščanja tal zaradi delovanja vode ali vetra), ali pa so povzročeni zaradi delovanja človeka (na primer onesnaženje tal, prekrivanje tal z neprepustnimi materiali, izguba organske snovi v tleh). Degradacijski procesi zmanjšajo sposobnost zagotavljanja ključnih ekosistemskih storitev tal, vplivajo na zmanjšanje prehranske varnosti in izgubo biotske raznovrstnosti, kar negativno vpliva na gospodarstvo in razvojne potenciale celotne družbe. Na posameznih območjih Slovenije so tla ogrožena zaradi onesnaženja z anorganskimi in organskimi onesnaževali iz industrije, prometa in kmetijstva (kadmij, svinec, cink, arzen, baker, poliklorirani bifenili (PCB), policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH) in mineralna olja ter ostanki fitofarmacevtskih sredstev). Grožnja je tudi erozija tal (vodna in vetrna), ki se pojavlja lokalno in je največkrat pogojena z reliefom, rabo in vrsto tal ter podnebnimi značilnostmi. Največja prepoznana grožnja tlom v Sloveniji in evropskem prostoru je prekrivanje tal z različnimi neprepustnimi materiali (asfalt, beton) in utrjevanje oziroma zbijanje tal. Prekrivanje tal z neprepustnimi materiali pomeni trajno izgubo tal kot naravnega vira in izgubo ekosistemskih storitev, ki jih tla zagotavljajo.

Kakovostna tla je treba varovati in ohranjati tako, da se kar najbolj prepreči njihovo onesnaževanje, prekrivanje z neprepustnimi materiali in njihovo zbijanje. Ključno vlogo pri tem ima poleg kmetijstva in gozdarstva, ki delujeta na največjem delu tal Slovenije, tudi celovit pristop v procesu prostorskega načrtovanja. Ohranjanje kakovostnih kmetijskih zemljišč pomeni potencial za oskrbo s hrano, biotsko pestrost, ponor atmosferskega ogljika in ponor toplogrednih plinov, zadrževanje, filtracijo in nevtralizacijo onesnaževal ter prečiščevanje padavinske vode, medtem ko učinkovito upravljanje prostora v urbanih območjih omogoča kakovosten življenjski in delovni prostor.