Ocenjevanje tveganj na delovnem mestu

Izvajanje delovnega procesa predstavlja stalno pojavljanje tveganj, ki lahko v večji ali manjši meri vplivajo na varnost in zdravje delavcev, ki delo opravljajo, pa tudi drugih oseb, ki so tako ali drugače prisotne v delovnem procesu delodajalca. Delodajalec mora tako zagotavljati varnost in zdravje pri izvajanju delovnega procesa. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih prisotnih oseb. Delodajalec mora pri načrtovanju delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, uporabe delovne in osebne varovalne opreme in uporabe nevarnih kemičnih snovi zagotoviti, da so upoštevani vsi vplivi na varno in zdravo delo ter da so okolje, postopki, prostori, oprema in snovi primerni in v skladu z namenom uporabe. Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcu ne sme povzročiti finančnih obveznosti, prav tako pa zdravstvene posledice opravljanja dela ne smejo prizadeti delavčeve plače ter posegati v njegov z delom pridobljeni materialni in socialni položaj. Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, mora pa spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

Delovna mesta in prostori

Ukrepi delodajalca ob visokih temperaturah na delovnem mestu

Delodajalec mora pri načrtovanju, oblikovanju, opremljanju in vzdrževanju delovnih mest upoštevati zahteve za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev. Delodajalec mora zagotoviti takšno temperaturo zraka v delovnih prostorih med delovnim časom, da ustreza biološkim potrebam delavcev glede na naravo dela in na fizične obremenitve, razen v hladilnicah, kjer se upoštevajo kriteriji za delo v mrazu. Pri izpolnjevanju vseh teh zahtev mora delodajalec upoštevati določila slovenskih standardov za toplotno udobje, med katerimi izpostavljamo predvsem standarde SIST EN ISO 7730: 2006, SIST EN 27243:2001, SIST EN ISO 9920:2010 in SIST EN ISO 8996:2005.

Temperatura zraka v delovnih prostorih sicer ne sme presegati 28 stopinj Celzija, razen v tako imenovanih vročih delovnih prostorih, kjer so temperature povečane zaradi delovne opreme, na primer peči, ki jo uporablja delodajalec pri izvajanju delovnega procesa. Velja, da je dovoljena temperatura 28 stopinj Celzija določena pri običajnih okoljskih toplotnih razmerah in dolgoletnih temperaturnih povprečjih.

Ko se v delovnih prostorih pojavljajo temperature, višje od 28 stopinj Celzija, tudi če je to samo občasno, se pojavljajo le določen čas in torej ne gre za vroče delovne prostore, kjer je lahko temperatura 28 stopinj Celzija stalno presežena zaradi narave proizvodnega procesa ter uporabljene tehnologije in delovne opreme, predvsem kot posledica povečanih zunanjih temperatur, mora delodajalec zagotavljati delavcem ustrezno toplotno udobje ter sprejemati potrebne ukrepe. Ker običajno ne gre za stalno preseganje dovoljene temperature, lahko delodajalec izvede tudi začasne ukrepe, ki veljajo le v času prekoračenih najvišjih dovoljenih temperatur. Med temi ukrepi so običajno najpogostejši organizacijski, na primer prerazporeditev delovnega časa, krajši delovni čas, pogostejši in daljši odmori med delovnim časom, ponudba ustreznih osvežilnih brezalkoholnih napitkov, zmanjšanje intenzivnosti dela in podobno, skrajni ukrep je lahko tudi prekinitev delovnega procesa.

Delodajalec se seveda lahko odloči tudi za dolgoročnejše tehnične ukrepe v obliki dodatnih klimatskih in prezračevalnih naprav, če drugih ukrepov na primer zaradi narave delovnega procesa ne more vpeljati. Vsekakor je dolžnost delodajalca, da z ustreznimi preventivnimi ukrepi zagotovi delavcem varnost in zdravje v zvezi z delom. Odločitev o tem, katere ukrepe bo izvedel, je njegova. Ukrepi morajo biti opredeljeni v Izjavi o varnosti z oceno tveganja, ki predstavlja osnovni dokument delodajalca, s katerim določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in temelji na ugotovitvi možnih vrst nevarnosti in škodljivosti na delovnem mestu in v delovnem okolju za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar.

Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker delodajalec ni izvedel predpisanih varnostnih ukrepov, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vsak primer odklonitve dela iz navedenega razloga je treba ustrezno obravnavati, saj gre za neposredno nevarnost ogrožanja življenja in zdravja. Vendar inšpektorat za delo (inšpektorat) ocenjuje, da občasno, zlasti poletno,  zvišanje temperature v delovnih prostorih tudi prek 28 stopinj Celzija v večini primerov ne predstavlja neposrednega ogrožanja zdravja in življenja delavca, vsekakor pa lahko določena tveganja predstavlja za na primer kardiovaskularne bolnike.

Glede povišanih temperatur na delovnih mestih predlaga inšpektorat delodajalcem in delavcem naslednje ukrepe: 

• pri uporabi klimatskih naprav v delovnem okolju priporočamo upoštevanje pravila -7 stopinj Celzija, kar pomeni, da temperatura zraka v delovnem prostoru ne bi bila za več kot 7 stopinj Celzija nižja od zunanje temperature,
• popijete lahko do tri litre brezalkoholnih pijač, priporočamo vodo,
• oblecite se v lahka in zračna oblačila,
• seznanite se z zdravstvenimi simptomi, ki so značilni, ko je človeški organizem izpostavljen previsokim temperaturam,
• izogibajte se slani prehrani in začimbam,
• najbolj učinkoviti so kratki in pogosti premori v ohlajenih prostorih, temperatura katerih pa ne sme biti tako nizka, da bi bilo zaradi nagle temperaturne spremembe ogroženo zdravje,
• ne pijte alkoholnih pijač,
• najbolj zahtevna dela opravite zgodaj zjutraj, ko je zunanja temperatura še nizka,
• če delate v ekstremno visokih temperaturah, vedno delajte v paru zaradi morebitnega nudenja medsebojne pomoči.

Pri urejanju področja varnosti in zdravja pri delu pri delodajalcu, vključno s toplotnimi razmerami, imajo pomembno vlogo tudi delavci, predstavniki delavcev ter strokovni delavci za varnost in zdravje pri delu. Svet delavcev ali delavski zaupnik za varnost in zdravje pri delu lahko od delodajalca zahtevata sprejem primernih ukrepov za odpravo in zmanjšanje tveganj, ki se pojavljajo ob prekoračenih temperaturah, oziroma, poleg delavcev, zahtevata inšpekcijsko nadzorstvo, če menita, da delodajalec ni zagotovil ustreznih varnostnih ukrepov. Če delodajalec v primeru pojava škodljivih vplivov na delavčevo zdravje ne izvede ustreznih ukrepov, ga je delavec dolžan obvestiti o nastanku škodljivih vplivov. Če delodajalec škodljivih pojavov ni odpravil oziroma če delavec meni, da varnostni ukrepi niso ustrezno izvedeni, lahko zahteva posredovanje inšpekcije dela.

Primerna temperatura zraka v delovnih prostorih v zimskem obdobju

Temperatura zraka v delovnih prostorih je eden od dejavnikov, ki jih mora delodajalec z vidika zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev upoštevati tako pri načrtovanju in opremljanju delovnih mest kot tudi pri njihovem vzdrževanju. V primerih neustreznega načrtovanja, opremljanja in vzdrževanja izrazito nizke zunanje temperature v zimskem obdobju običajno vplivajo tudi na temperature zraka v delovnih prostorih.

Delodajalec mora med drugim v delovnih prostorih med delovnim časom, tudi v zimskem obdobju, zagotoviti takšno temperaturo zraka, da ustreza biološkim potrebam delavcev glede na naravo dela in glede na fizične obremenitve. Izjema so hladilnice, kjer se upoštevajo kriteriji za delo v mrazu. Najnižjih dopustnih temperatur, ki bi jih moral zagotavljati delodajalec, ni, je pa treba upoštevati standarde za toplotno udobje in ustrezne temperature zraka v delovnih prostorih. 

Delovna oprema

Delovna oprema je vsak stroj, aparat, orodje, naprava in druga oprema, ki se uporablja pri delu. Delodajalec mora zagotavljati delavcem brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. Uporablja se lahko samo za delovne naloge in pod pogoji, za katere je ustrezna, njena uporaba pa ne sme ogrožati varnosti in zdravja delavcev.

Delodajalec mora po opravljenem ocenjevanju tveganja v skladu z izjavo o varnosti z ukrepi organizacije dela preprečiti ali omejiti predvidene nevarnosti in škodljivosti, ki lahko nastanejo pri normalni uporabi delovne opreme, in predvideti ukrepe za uporabo v izrednih okoliščinah. Delovna oprema ob pravilni uporabi ne sme povzročati nepredvidenih nevarnosti in škodljivosti.

Delodajalec mora zagotoviti, da delovno opremo po namestitvi in pred prvim zagonom ali po premestitvi na drugo delovno mesto pregleda pristojna oseba, ki izda potrdilo, iz katerega je razvidno, da je delovna oprema pravilno nameščena in da deluje v skladu s predpisi.

Če uporaba delovne opreme predstavlja nevarnost ali škodljivost za poškodbo ali zdravstveno okvaro delavcev, mora delodajalec izvesti ukrepe, s katerimi zagotovi:

• da tako delovno opremo uporabljajo samo delavci, ki so usposobljeni za njeno uporabo, in
• da popravila, spremembe, ki ne spreminjajo funkcionalnih lastnosti delovne opreme, vzdrževanje ali servisiranje izvajajo posebej za to delo določeni in usposobljeni delavci.

Delavec mora v skladu s svojo usposobljenostjo in navodili, ki jih je dobil od delodajalca:

• pravilno uporabljati delovno opremo,
• delovno opremo vzdrževati v skladu z navodili,
• od delodajalca zahtevati popravilo poškodovane ali zamenjavo izrabljene delovne opreme, če ta predstavlja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare delavca ali delavcev, ki uporabljajo to delovno opremo, in drugih oseb, ki lahko pridejo v nevarno območje delovne opreme,
• od delodajalca zahtevati dodelitev osebne varovalne opreme, če se med delom kljub pravilni uporabi delovne opreme pojavi nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare.

Delavec mora delovno opremo uporabljati tako, da se pri njeni uporabi izogne nevarnostim za poškodbe in zdravstvene okvare in da pri delu ne ogroža varnosti in zdravja drugih oseb, ki so v nevarnem območju delovne opreme.

V Priročniku o varnosti in zdravju pri delu, v poglavju 5.4.2, najdete dodatne informacije o obveznostih delodajalca in delavca glede delovne opreme.

Delo v gozdu

Delo v gozdu je nevarna dejavnost in predstavlja povečano tveganje za poškodbe in zdravstvene okvare. Izvajalci gozdarskih del morajo biti zato strokovno usposobljeni ter poučeni in preizkušeni o varnem delu. Ker za delavca sekača v gozdu ni mogoče zmanjšati nevarnosti z drugimi tehničnimi ukrepi, je pomembno da le ta uporablja predpisano osebno varovalno opremo in ima pri sebi opremo za prvo pomoč. Pri podiranju dreves je potrebno upoštevati vse predpisane postopke varnega podiranja, najprej morajo seveda poskrbeti, da so delavci vsaj za dve drevesni višini oddaljeni, določiti smer padca drevesa, očistiti okolico za varen umik, pravilno izvesti podiranje drevesa, pri podžagovanju pa s klicem opozoriti sodelavce oziroma morebitno navzoče. Delavec si s pravilno tehniko dela olajša delo in tudi zmanjša možnosti za zdravstvene okvare.

Zaradi varnosti je predpisano, da morata pri opravljanju gozdnih del biti na delovišču prisotna vsaj dva delavca.

Predvsem v težjih pogojih dela kot so žledolom, vetrolom naj se dela lotijo raje le dobro opremljeni in usposobljeni delavci.

Gradbišča

Gradbišča so delovišča, kjer se izvajajo gradbena in vzdrževalna dela. Delovna mesta na gradbiščih večinoma spadajo med delovna mesta z večjim tveganjem, saj se na tam zgodi veliko nezgod. Posebnost gradbišč je tudi to, da na istem kraju dela večinoma izvaja več delodajalcev, pri čemer mora vodja del obvladovati dogajanje, saj je odgovoren tudi za izvajanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu. 

Če je predvideno trajanje dela na gradbišču daljše od 30 delovnih dni in na gradbišču hkrati dela več kot 20 delavcev ali je predvideni obseg dela 500 človek/dni ali več, mora naročnik ali nadzornik projekta sestaviti prijavo gradbišča in jo poslati inšpekciji za delo. 

Nevarne snovi

Ročno premeščanje bremen

Ročno premeščanje bremen običajno pomeni vsako fizično delo, ki vključuje dvigovanje, prenašanje, spuščanje, potiskanje, vlečenje, nošenje ali premikanje bremena s človeško silo in druga podobna dela (na primer podpiranje, držanje), ki zaradi svojih značilnosti ali zaradi neugodnih ergonomskih pogojev pomeni nevarnost predvsem za poškodbe hrbta delavcev. To pomeni nevarnost zlasti za hrbtenico z vsem mišičjem, ligamenti, živčevjem in drugimi deli telesa, ki so obremenjeni pri ročnem premeščanju bremen. Delodajalec mora, kadar je to mogoče, ročno premeščanje bremen nadomestiti s primerno delovno opremo, pripomočki in primernimi mehanskimi pomagali. Kadar se ni mogoče izogniti ročnemu premeščanju bremen, mora delodajalec sprejeti primerne organizacijske in tehnične ukrepe, uporabiti primerno opremo ter pravilen način dela, da bi zmanjšali nevarnost, povezano z ročnim premeščanjem bremen. 

Delavci smejo ročno premeščati bremena samo na podlagi mnenja izvajalca medicine dela. Delavec posamezne kategorije sme ob upoštevanju različnih dejavnikov ročno premeščati le bremena z največjo maso, določeno v Pravilniku o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen. Skupno sme delavec najhitreje v dveh urah premestiti le 1000 kilogramov najtežjih bremen in isti dan ne sme biti obremenjen z dodatnim delom premeščanja. Delodajalec je dolžan v primerih, ko je v njegov delovni proces vključeno tudi ročno premeščanje bremen, to oceniti v oceni tveganja in sprejeti skupaj z izvajalcem medicine dela in strokovnim delavcem ustrezne ukrepe, in to v primeru premeščanja najtežjih dovoljenih bremen ter tudi bremen, ki po teži ne dosegajo najtežje dovoljene. Delodajalec mora delavce obvestiti o tveganjih, ki bi jim utegnili biti izpostavljeni pri ročnem premeščanju bremen, ter jih poučiti in usposobiti za varno in zdravo opravljanje ročnega premeščanja bremen. Vsebina usposabljanja mora biti opredeljena v programu usposabljanja, po katerem je delodajalec dolžan usposobiti delavca za varno in zdravo opravljanje dela.

Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri ročnem premeščanju bremen, ki se je začel uporabljati 1. avgusta 2024, opredeljuje ročno premeščanje bremen kot vsako opravilo, ki vključuje dvigovanje, prenašanje, spuščanje, potiskanje, vlečenje ali premikanje bremena s človeško silo in druga podobna dela (na primer podpiranje, držanje, ponavljajoči se gibi), ki zaradi svojih značilnosti ali zaradi neugodnih ergonomskih pogojev pomeni nevarnost za razvoj kostno-mišičnih obolenj, povezanih z delom. Kostno-mišična obolenja v zvezi z ročnim premeščanjem bremen so bolezni ali poškodbe mišic, sklepov, kit, vezi, živcev ali žil, ki nastanejo v povezavi z ročnim premeščanjem bremen. Delodajalec mora delovna mesta prilagajati tehničnemu in tehnološkemu napredku in ročno premeščanje bremen nadomeščati z delovno opremo, pripomočki in mehanskimi pomagali. Kadar se ni mogoče izogniti ročnemu premeščanju bremen, mora delodajalec sprejeti organizacijske, kadrovske in tehnične ukrepe, uporabiti opremo in tak način dela, da zmanjša nevarnost, povezano z ročnim premeščanjem bremen. 

Kadar se ni mogoče izogniti ročnemu premeščanju bremen, delodajalec organizira delo tako, da je to ravnanje čim bolj varno in zdravo in vnaprej oceni varnostne in zdravstvene razmere pri tem delu in prouči dejavnike tveganja, ter poskrbi, da se s sprejetjem varnostnih in zdravstvenih ukrepov izogne tveganju za kostno-mišična obolenja delavcev ali to tveganje zmanjša, pri čemer upošteva značilnosti delovnega okolja in delo delavca.

Delodajalec oceni tveganje za nastanek kostno-mišičnih obolenj pri ročnem premeščanju bremen vedno, kadar ga na ocenjevanje napoti presejalni test, ki je sestavni del Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri ročnem premeščanju bremen, ali presejalni test iz primerljive metode, ki mora izpolnjevati minimalne pogoje, ki jih določa ta pravilnik.

V skladu 6. členom Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri ročnem premeščanju bremen so izdelane Praktične smernice za ocenjevanje tveganj telesnih obremenitev po Metodah ključnih kazalnikov (MKK) (praktične smernice), ki so namenjene boljšemu razumevanju in lažji ter pravilni uporabi Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri ročnem premeščanju bremen.

Praktične smernice, ki jih je sicer razvil nemški Zvezni inštitut za varnost in zdravje pri delu, je v celoti povzela in prilagodila zakonodaji s področja varnosti pri delu Republike Slovenije Zbornica varnosti in zdravja pri delu.

Praktične smernice vsebujejo:

• osnovno preverjanje za prepoznavanje telesnih obremenitev pri delu po metodi BAuA (OP),
• uvodni pregled za informativno oceno tveganj ob prisotnosti telesne obremenitve po metodi BAuA (UP), poleg tega pa tudi
• naslednje metode:
  • Metoda ključnih kazalnikov za ocenjevanje in načrtovanje telesnih delovnih obremenitev na delovnem mestu pri ročnem dvigovanju, držanju in prenašanju bremen (MKK-DDP)
  • Metoda ključnih kazalnikov za ocenjevanje in načrtovanje telesnih delovnih obremenitev na delovnem mestu pri ročni vleki in potiskanju bremen (MKK-VP)
  • Metoda ključnih kazalnikov za ocenjevanje in načrtovanje telesnih delovnih obremenitev na delovnem mestu pri ročnih delovnih procesih – ponavljajočih se gibih (MKK-RD)
  • Metoda ključnih kazalnikov za ocenjevanje in načrtovanje telesnih delovnih obremenitev na delovnem mestu pri uporabi celotne telesne moči (MKK-CTM)
  • Metoda ključnih kazalnikov za ocenjevanje in načrtovanje telesnih delovnih obremenitev na delovnem mestu pri premikanju (gibanju) celega telesa (MKK-PT)
  • Metoda ključnih kazalnikov za ocenjevanje in načrtovanje telesnih delovnih obremenitev na delovnem mestu pri prisilnih držah telesa (MKK-PDT).

Hrup na delovnem mestu

Delodajalec je dolžan zagotavljati varnost in zdravje delavcev ter tudi drugih oseb, ki so navzoče v njegovem delovnem procesu. Hrup predstavlja dejavnik tveganja, kateremu so lahko delavci izpostavljeni. Delodajalec mora oceniti razmere glede hrupa, ki so mu delavci izpostavljeni, po potrebi zagotoviti meritve ravni hrupa in izvesti potrebne ukrepe, s katerimi se tveganja, ki izhajajo iz izpostavljenosti hrupu, zmanjšajo na najnižjo možno raven.

Delodajalec je dolžan z razpoložljivimi ukrepi tveganja odpravljati pri viru hrupa, prav tako pa mora upoštevati tudi temeljno načelo, katero opozarja na dajanje prednosti kolektivnim varnostnim ukrepom pred individualnimi. Pri ocenjevanju vplivov hrupa na varnost in zdravje delavcev je treba upoštevati:

• spodnjo opozorilno vrednost izpostavljenosti (L(EX,8h) = 80 dB(A) in p(peak) = 135 dB(C)),
• zgornjo opozorilno vrednost izpostavljenosti (L(EX,8h) = 85 dB(A) in p(peak) = 137 dB(C)) in
• mejno vrednost izpostavljenosti hrupu (L(EX,8h) = 87 dB(A) in p(peak) = 140 dB(C)).

Delavec v nobenem primeru ne sme biti izpostavljen hrupu, ki presega eno ali obe mejni vrednosti. Za mejni vrednosti izpostavljenosti velja, da se mora pri določanju dejanske izpostavljenosti delavcev upoštevati zmanjšanje hrupa zaradi osebne varovalne opreme za varovanje sluha, ki jo nosi delavec. Delavci morajo imeti na voljo za uporabo osebno varovalno opremo za varovanje sluha, kadar izpostavljenost hrupu presega eno od obeh ali obe spodnji opozorilni vrednosti, ter morajo uporabljati osebno varovalno opremo za varovanje sluha takrat, kadar je izpostavljenost hrupu enaka ali presega eno od obeh ali obe zgornji opozorilni vrednosti.

Pozornost je treba nameniti tudi hrupu, ki lahko moti delo. To je običajno splošen hrup na delovnem mestu kot posledica drugih proizvodnih virov v okolici delovnega mesta ali hrup zaradi neproizvodnih virov - prezračevanje, klimatizacija, sosednji obrati, hrup prometa.

Največje dopustne ekvivalentne ravni hrupa za nemoteno delo pri posameznih vrstah delovnih opravil znašajo med 40 db(A) in 80 dB(A), odvisno od virov hrupa in zahtevnosti delovnih opravil.

Elektromagnetna sevanja

Prisotnost elektromagnetnih sevanj je tudi v delovnem okolju del vsakdana, saj nastajajo povsod, kjer se uporablja elektrika. Sevanja, ki jim je izpostavljena večina delavcev, so v veliki meri sicer tako šibka, da ne povzročajo nobenih škodljivih vplivov. Vseeno so sevanja na nekaterih delovnih mestih kot posledica uporabljene tehnologije tako močna, da lahko pomenijo tveganje za zdravje delavcev. Delodajalci so dolžni zagotavljati varnost delavcem zaradi vplivov elektromagnetnih sevanj v njihovem delovnem okolju. Delodajalec je dolžan identificirati in oceniti tveganja, ki izhajajo iz elektromagnetnih sevanj na delovnem mestu in če ocena tveganja tako pokaže, izmeri ali izračuna ravni elektromagnetnih sevanj, ki so jim izpostavljeni delavci. Pri izdelavi ocene tveganja delodajalec upošteva praktične smernice, ki jih je pripravila Evropska komisija in so objavljene na spletnih straneh ministrstva, pristojnega za delo, ter druge nacionalne ali mednarodne smernice. Če ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je izpostavljenost pod mejnimi vrednostmi izpostavljenosti, se ocenjevanje izpostavljenosti izvede na podlagi meritev ali izračunov. Delodajalec mora v izjavi o varnosti z oceno tveganja opredeliti, katere ukrepe v zvezi s tveganji, ki se nanašajo na elektromagnetna sevanja, bo sprejel. Delodajalec mora zagotoviti, da so delavci, ki so pri delu izpostavljeni tveganjem zaradi elektromagnetnih sevanj, usposobljeni za delo glede na rezultate ocene tveganja. Zaradi preprečevanja in pravočasnega ugotavljanja negativnih učinkov izpostavljenosti elektromagnetnim sevanjem na zdravje se izvaja zdravstveni nadzor.

Optična sevanja

Težko si je v sedanjem času predstavljati delovno okolje, ki ni izpostavljeno umetnim optičnim sevanjem. Ta sevanja v znatnem številu primerov posebnega tveganja za zdravje delavcev v delovnem okolju ne predstavljajo. V nekaterih primerih, zlasti v določenih panogah industrije, kot npr. kovinsko predelovalna industrija, pa so delavci vseeno izpostavljeni izjemno visokim vrednostim umetnih optičnih sevanj. Ta sevanja lahko povzročijo začasne škodljive zdravstvene posledice, v skrajnih primerih pa tudi trajne poklicne bolezni.

Obveznosti delodajalca v zvezi z varovanjem delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti umetnim optičnim sevanjem, zlasti glede škodljivih vplivov na oči in kožo, so določene v Uredbi o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti umetnim optičnim sevanjem. Delodajalec mora skladno z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu oceniti ter po potrebi izmeriti ali izračunati ravni izpostavljenosti umetnim optičnim sevanjem, katerim so delavci izpostavljeni, tako da se lahko določijo in izvedejo potrebni ukrepi za omejitev izpostavljenosti na sprejemljive vrednosti. Ocene, meritve in izračune načrtujejo delodajalci v ustreznih periodičnih rokih. Delodajalec je dolžan oceniti tveganja zaradi izpostavljenosti delavcev umetnim optičnim sevanjem. Ob upoštevanju tehničnega napredka in temeljnih načel za varnost in zdravje pri delu mora delodajalec z razpoložljivimi ukrepi zagotoviti, da se tveganja, ki izhajajo iz izpostavljenosti umetnim optičnim sevanjem, odpravijo pri viru ali zmanjšajo na najnižjo možno mero. Izpostavljenost delavcev umetnim optičnim sevanjem v nobenem primeru ne sme presegati mejnih vrednosti, ki jih opredeljuje predhodno omenjena uredba. Delodajalec mora skladno z zakonom, ki ureja varnost in zdravje pri delu, zagotoviti, da so delavci, ki so pri delu izpostavljeni tveganjem zaradi umetnih optičnih sevanj, obveščeni in usposobljeni za varno in zdravo opravljanje dela.

Vibracije na delovnem mestu

Delodajalec mora oceniti in po potrebi zagotoviti meritve ravni mehanskih vibracij, ki so jim delavci izpostavljeni. Ocenjevanja in merjenja izvajajo pristojne službe in/ali strokovni delavci v ustreznih časovnih presledkih v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora izdelati oceno tveganja in določiti ukrepe. Prav tako mora ob upoštevanju tehničnega napredka in možnih ukrepov za obvladovanje tveganj pri viru ter ob upoštevanju temeljnih načel za varnost in zdravje pri delu, določenih v zakonu, ki ureja področje varnosti in zdravja pri delu, zagotoviti, da se tveganja, ki izhajajo iz izpostavljenosti mehanskim vibracijam, odpravijo pri viru. Na podlagi ocene tveganja mora delodajalec takoj, ko so opozorilne vrednosti izpostavljenosti iz področneag pravilnika presežene, izdelati in izvajati program tehničnih in/ali organizacijskih ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti mehanskim vibracijam in s tem povezanih tveganj na najnižjo možno raven.

V Priročniku o varnosti in zdravju pri delu, v poglavju 5.4.10, najdete več več informacij o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti vibracijam pri delu.  

Električni tok

Električni tok predstavlja dejavnik tveganja, ki je prisoten v vsakem delovnem okolju in v vsaki gospodarski dejavnosti. Potrebno je opozoriti, da so vplivi električnega toka na človeško telo lahko zelo hudi, pogosto tudi usodni, kar povzročijo že majhne jakosti. Zato je potrebno nevarnostim, ki jih lahko povzroči električni tok v delovnem procesu in na delovnih mestih, nameniti največjo možno pozornost. Zato je delodajalec dolžan zagotoviti, da so električne instalacije načrtovane in izvedene tako, da ne povzročajo tveganj za požar ali eksplozijo, pri čemer morajo biti delavci in druge osebe zavarovane pred tveganji, ki jih povzroča posredni ali neposredni stik z deli električnih instalacij. Prav tako mora delodajalec zagotoviti, da je vsa delovna oprema, ki se uporablja v delovnem procesu,  takšna, da varuje izpostavljene delavce in druge osebe v bližini pred nevarnostjo neposrednega ali posrednega stika z električnim tokom. Posebni ukrepi varstva pri delu pred nevarnostjo električnega toka pri delih na elektroenergetskih objektih in elektroenergetskih postrojih, električnih napravah, električni opremi in električnih instalacijah ter pri njihovi uporabi so opredeljeni v Pravilniku o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka.

Psihosocialni dejavniki tveganja

Eden od pomembnejših premikov v ciljih in vsebini dela na področju varnosti in zdravja pri delu je bil v zadnjem času storjen s preusmeritvijo pozornosti s klasičnih obremenitev in škodljivosti na delovnem mestu na novo področje, to je področje psihosocialnih dejavnikov tveganja na delovnem mestu. Ti dejavniki, med katerimi najdemo tudi trpinčenje, se v svoji široki paleti odražajo na vseh ravneh življenja delavca in delodajalca.

Zavedajmo se, da med psihosocialne dejavnike ne sodi samo na primer trpinčenje in nadlegovanje. Tudi problemi na področju klasičnih dejavnikov tveganja, kot so hrup, ročno premeščanje bremena lahko preidejo v psihosocialne dejavnike tveganja v primerih, ko jih neustrezno rešujemo. Zaželeno je, da delodajalec z ustreznim orodjem ugotovi, kateri psihosocialni dejavniki prevladujejo v njegovem delovnem okolju. Inšpektorat meni, da je najbolj učinkovito orodje vprašalnik. Logično nadaljevanje tega postopka pa je izvedba promocije zdravja na delovnem mestu, s katero odpravljamo določene dejavnike tveganja.

Rezultati raziskave inšpektorata za delo so pokazali, da so spremembe v načinu dela povzročile povečane psihosocialne težave na slovenskih delovnih mestih. Lahko rečemo, da so rezultati zaskrbljujoči. 

Izkušnje na podlagi opravljene analize, ki jo je inšpektorat izvedel v podjetjih v naši državi, in primeri dobre prakse tako doma kot v tujini kažejo, da je treba k tej problematiki pristopati na dveh nivojih: tako na nivoju podjetja kot tudi na nivoju posameznika.

Na nivoju podjetja so to predvsem različni posegi v organizacijo dela, predvsem pa izražena naravnanost vodstva na vseh ravneh v prepoznavanje te problematike in v aktivno sodelovanje pri njenem reševanju. Na tem nivoju morajo delodajalci predvsem:

• ustrezno oceniti tveganja psihosocialnih dejavnikov na delovnem mestu, ki mora vsebovati tudi predvidene in izvedene ukrepe za izvajanje tega področja in
• izvajati aktivnosti na področju promocije zdravja na delovnem mestu.

Inšpektorat za delo ugotavlja, da je nizka raven komunikacije v odnosu delavec – delodajalec trenutno vodilni problem, kateremu bi morali delodajalci posvečati pozornost tako na ravni ugotavljanja kot na ravni odpravljanja promocije zdravja na delovnem mestu.

Promocija zdravja na delovnem mestu

Promocija zdravja na delovnem mestu so skupna prizadevanja delodajalcev, delavcev in celotne družbe za izboljšanje zdravja in dobrega počutja na delovnem mestu. Za njeno izvajanje je odgovoren delodajalec in presega zakonske zahteve. Pomemben vidik njenega uspešnega izvajanja je stalna in iskrena zavezanost vseh strani temu vprašanju. Temelji na enostavnih in prostovoljnih ukrepih, ki jih izvajata obe strani, delodajalec in delavec.

Program promocije zdravja na delovnem mestu bo uspešen samo, če je vključena v vse organizacijske procese kot trajen in dinamičen element. Življenjski slog delavca je njegova zasebna stvar. V podjetju ga lahko spodbujajo k spremembi navad in vedenja, nihče pa ga ne more k temu prisiliti, razen če ne škoduje drugim. Zato lahko rečemo, da je udeležba v kateri koli aktivnosti promocije zdravja na delovnem mestu večinoma prostovoljna. In prav na tem področju v ospredje prihaja iskrena zavezanost delodajalca, da zagotovi dobre organizacijske in okoljske razmere, katerih cilj je dobro počutje na delovnem mestu. Ni nujno, da pobudo na področju promocije daje le delodajalec. Zaželeno je, da delavci predstavijo svoje zamisli delodajalcu in predstavnikom delavcev ter tako spodbujajo delodajalca, da izboljša ali začne izvajati aktivnosti promocije zdravja.

• V prvi fazi je zaželeno, da delodajalec ukrepe promocije zdravja načrtuje na osnovi analize stanja na področju vseh dejavnikov tveganja v delovnem okolju (analiza bolniške odsotnosti, analiza nezgod pri delu, anketa o zadovoljstvu zaposlenih).
• V drugi fazi, to je v fazi realizacije, inšpektorat za delo predlaga, da se na osnovi rezultatov analize opredelijo enostavni in jasni ukrepi.
• V tretji fazi, to je v fazi vzdrževanja promocije zdravja, pa bo moral delodajalec nadzornim službam dokazati, da ukrepe na področju promocije zdravja resnično izvaja, vrednoti in zagotavlja določena sredstva.

Alkohol na delovnem mestu

Delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc. Prav tako ne sme delati ali biti pod vplivom zdravil, ki lahko vplivajo na psihofizične sposobnosti na tistih delovnih mestih, na katerih je zaradi večje nevarnosti za nezgode pri delu tako določeno z izjavo o varnosti z oceno tveganja. Postopke ugotavljanja dela pod vplivom alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc je treba opredeliti v internem aktu, katerega je na ustaljen način dolžan sprejeti delodajalec. Ko delodajalec skladno z vsebino in določili sprejetega internega akta ugotovi, da delavec dela ali je na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc ter zdravil, ki lahko vplivajo na delavčeve psihofizične sposobnosti, ga mora odstraniti z dela, delovnega mesta in delovnega procesa.

Prav tako je med delovnim časom na delovnem mestu prepovedano uživanje pijač, ki vsebujejo več kot 1,2 volumenska odstotka alkohola. Prodaja alkoholnih pijač obsega vsako ponudbo za nakup ali kakršnokoli drugo obliko neposredne ponudbe alkoholnih pijač proti plačilu, ponudba alkoholnih pijač pa obsega vsako ponudbo za pokušino ali kakršnokoli drugo obliko neposredne ponudbe alkoholnih pijač brez plačila.

Kajenje v delovnem procesu

Prepovedano je kajenje oziroma uporaba tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, razen tobaka za žvečenje in tobaka za njuhanje, v vseh zaprtih delovnih prostorih. Zaprt prostor je prostor, ki ga pokriva streha in ima zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten oziroma stranic, ne glede na vrsto materiala, uporabljenega za streho, stene, stranice in ne glede na to, ali je objekt stalen ali začasen. Okna in vrata štejejo kot del zaprte površine. Prav tako je kajenje oziroma uporaba tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, razen tobaka za žvečenje in tobaka za njuhanje, prepovedano tudi v prostorih, ki ne štejejo za zaprte prostore, če so del pripadajočih funkcionalnih zemljišč objektov, v katerih se opravlja dejavnost vzgoje ali izobraževanja.

Vseeno pa prepoved kajenja ne velja v domovih za ostarele in zaporih ter v tistih prostorih, ki niso namenjeni skupni rabi, kadar v njih bivajo samo kadilci,  v posebej za kadilce določenih prostorih v psihiatričnih bolnišnicah in v posebej za kadilce določenih prostorih drugih izvajalcev zdravstvene obravnave oseb z duševno motnjo ter v kadilnicah. Kadilnice niso dovoljene v prostorih, v katerih se opravlja zdravstvena dejavnost, dejavnost vzgoje ali dejavnost izobraževanja. Vsak prostor ne more biti kadilnica, katera pa mora biti urejena tako, da iz njega ni mogoč pretok s tobačnim dimom onesnaženega zraka v drug prostor; ne sme biti namenjena prehodu v druge prostore in ne sme presegati več kot 20 odstotkov skupne površine delovnega prostora, mora biti namenjena izključno kajenju, strežba hrane in pijače v prostoru ni dovoljena in prav tako ni dovoljeno vnašati hrano in pijačo.

Upoštevanje prepovedi kajenja oziroma uporabe tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov zagotavlja delodajalec.