Varstvo znamke v Sloveniji

Kot znamka se sme registrirati znak ali kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja.

Postopek za registracijo znamke v Sloveniji se začne s prijavo pri Uradu za intelektualno lastnino.

Prijavo lahko slovenski prijavitelji vložijo sami ali prek zastopnika, ki je vpisan v register zastopnikov pri uradu, tuji pa samo prek zastopnika.

Prijava se vloži bodisi osebno v sprejemni pisarni urada bodisi po pošti oziroma telefaksu. Urad preveri, ali prijava izpolnjuje pogoje za registracijo znamke, ne preverja pa obstoja že prej registriranih enakih ali podobnih znamk. Če prijava izpolnjuje vse predpisane pogoje, jo urad objavi v svojem uradnem glasilu. Imetnik že prej registrirane enake ali podobne znamke lahko v treh mesecih od dneva objave prijave vloži pisni ugovor zoper registracijo.

Pred vložitvijo prijave

Preden vložite zahtevo za registracijo znamke, vam svetujemo, da se pozanimate, kaj se lahko registrira kot znamka, ali je enaka ali podobna znamka že registrirana in kako poteka postopek registracije.

Še posebej pa je pomembno vedeti naslednje:

Pomen registracije znamke

Znamka daje imetniku izključno pravico preprečiti tretjim, da bi brez njegovega soglasja za enako ali podobno blago ali storitve uporabljali znak, ki je enak ali zavajajoče podoben njegovi znamki. Vendar pa registrirana znamka ne izključuje pravice drugega, da registrira enak ali podoben znak za označevanje druge vrste blaga ali storitev, razen če gre za slovečo znamko.

Kaj je znamka?

Blagovna oziroma storitvena znamka je pravno zavarovan znak, če se lahko s tem znakom blago ali storitve določenega podjetja razlikujejo od blaga ali storitev drugega podjetja ter se ta znak v registru lahko prikaže na način, ki pristojnim organom in javnosti omogoči jasno ter natančno določitev predmeta varstva. Znamka je lahko sestavljena iz kakršnihkoli znakov, zlasti besed, vključno s priimki in imeni, ali iz slik, črk, številk, barv, oblike blaga ali njegove embalaže ali zvokov.

Česa ne moremo registrirati kot znamko?

Kot znamka se ne more registrirati znak, ki:

• ne more biti znamka;
• je brez slehernega razlikovalnega učinka;
• lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev;
• je sestavljen izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja;
• je sestavljen izključno iz oblike ali druge značilnosti, ki izhaja iz same narave blaga ali oblike ali druge značilnosti blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost;
• nasprotuje javnemu redu ali morali;
• zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev;
• vsebuje ali posnema grbe, zastave in druge državne simbole, zavarovane na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo. Na enak način so zavarovani tudi grbi, zastave, simboli, okrajšave in imena mednarodnih meddržavnih organizacij. Slovenskega grba, zastave ali njunih sestavnih delov oziroma slovenske narodne zastave ter besedila in notnega zapisa melodije himne ni mogoče zavarovati ali uporabljati kot znamko. Izjema so kolektivne znamke, katerih nosilci so ministrstva ali Vlada Republike Slovenije (Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi);
• vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso opredeljenis 6.ter členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo;
• je izključen iz registracije v skladu s predpisi, ki zagotavljajo varstvo označb porekla in geografskih označbah;
• je izključen iz registracije v skladu s predpisi, ki zagotavljajo varstvo tradicionalnih izrazov za vino;
• je izključen iz registracije v skladu s predpisi, ki zagotavljajo varstvo zajamčenih tradicionalnih posebnosti;
• je sestavljen iz prej registriranega poimenovanja rastlinske sorte v skladu s predpisi, ki zagotavljajo varstvo žlahtniteljskih pravic, in se nanaša na rastlinske sorte iste ali zelo sorodne vrste, ali vsebuje bistvene elemente tega imena. 

Registracija kolektivne znamke

Pravne osebe, ki združujejo izdelovalce, proizvajalce, ponudnike storitev ali trgovce, ter pravne osebe javnega prava lahko določen znak registrirajo tudi kot kolektivno znamko. Kolektivna znamka pomeni znamko, ki je kot taka navedena ob vložitvi prijave in njen znak omogoča razlikovanje blaga ali storitev članov nosilca te znamke od blaga ali storitev drugih podjetij. Prijavitelj mora skupaj s prijavo predložiti tudi pravilnik o kolektivni znamki.

Česa ne moremo registrirati kot kolektivno znamko?

Kot kolektivna znamka se ne more registrirati znak, če je podan kateri od absolutnih razlogov za zavrnitev znamke. Kolektivna znamka se tudi ne registrira, če ne izpolnjuje pogojev za kolektivno znamko ali če hkrati s prijavo kolektivne znamke ni predložen pravilnik o kolektivni znamki oziroma ta ne določa najnujnejših podatkov, kot tudi, če kolektivna znamka lahko zavaja javnost glede značaja ali pomena znamke ali če pravilnik nasprotuje javnemu redu in morali, razen če prijavitelj odpravi ugotovljeno pomanjkljivost.

Postopek za pridobitev varstva

Postopek za pridobitev varstva znamke pri uradu poteka v nekaj osnovnih korakih.

Preden vložite zahtevo za registracijo znamke, vam svetujemo, da se pozanimate, kaj se lahko registrira kot znamka, kako poteka postopek registracije, kdo vam lahko pri prijavi pomaga in podobno.

Podrobno preučite postopek registracije znamke.

Ugovor zoper registracijo

Urad popolnega preizkusa prijav znamk, to je preverjanja, ali bi morebitna registracija znamke kršila starejše pravice drugih, ne izvaja. Tovrstni preizkus izvede šele na podlagi ugovora imetnika prejšnje pravice.

Ugovor lahko vloži:

• imetnik prejšnje znamke;
• imetnik prej pridobljenega neregistriranega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu, pridobljenem pred datumom vložitve prijave znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;
• imetnik znamke, ki jo je na svoje ime prijavil posrednik ali zastopnik imetnika brez njegovega soglasja;
• oseba, ki je upravičena do uporabe označbe porekla ali geografske označbe, za katero je bila prijava vložena v skladu s predpisi Republike Slovenije ali Evropske unije;
• imetnik prej pridobljene pravice do imena, osebne podobe, avtorske pravice ali druge pravice industrijske lastnine, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo take znamke.

Predmet ugovora

Ugovor se lahko vloži zoper registracijo:

• kasnejše znamke, katere prijava je vložena pri slovenskem uradu (tako imenovana nacionalna znamka) in ki je objavljena v Biltenu za industrijsko lastnino (BIL);
• kasnejše znamke, ki je registrirana za Slovenijo na podlagi Madridskega sporazuma (vsebina v angleškem jeziku) o mednarodnem registriranju znamk ali protokola k Madridskemu sporazumu (vsebina v angleškem jeziku) (tako imenovana mednarodna znamka);
• kasnejše znamke Evropske unije (angleško EU trade mark - EUTM), ki je vložena pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

Pravna podlaga za vložitev ugovora

Ugovor zoper registracijo nacionalne ali mednarodne znamke lahko temelji na razlogih iz 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), zoper znamko EU pa na razlogih iz 8. člena Uredbe o blagovni znamki Evropske unije. Najpogostejša osnova za ugovor je obstoj starejše oziroma prejšnje znamke.

Prejšnja znamka pomeni:

• znamko, ki je bila registrirana v Republiki Sloveniji na podlagi nacionalne prijave pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;
• znamko Evropske unije (znamka EU), ki je bila registrirana pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;
• znamko, ki je bila registrirana na podlagi mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;
• prijave znamk v Republiki Sloveniji, znamke EU in na podlagi mednarodnih pogodb, ki so bile vložene pred datumom prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, pod pogojem, da so registrirane;
• neregistriran znak, ki je na datum vložitve prijave znamke ali datum prednostne pravice, če je ta zahtevana, v Republiki Sloveniji znana znamka po 6.bis členu Pariške konvencije.

Vzdrževanje veljavnosti znamke

Znamka velja deset let od dneva vložitve prijave, vendar se njena veljavnost lahko za enako obdobje neomejeno podaljšuje.

Ne pozabite, da je treba za vzdrževanje znamke vsakih deset let plačati pristojbine. 

V času trajanja znamke spremljajte morebitne kršitve.

Sporočanje sprememb v zvezi z znamko

Registre pravic industrijske lastnine vodi urad. Če želite svojo znamko prenesti na novega imetnika ali ste spremenili ime, naziv firme ali naslov oziroma sedež, je treba takšno spremembo vpisati v ustrezen register.

Prav tako se lahko na urad obrnete, če potrebujete potrdilo o znamki iz registra.

Razveljavitev in ugotovitev ničnosti znamke

Znamka, ki je že registrirana, se lahko razveljavi ali ugotovi za nično. Postopek razveljavitve ali ugotovitve ničnosti izvede urad na zahtevo upravičene osebe.

Varstvo znamke v tujini

Znamka se za druge države lahko registrira na tri načine: z nacionalno prijavo v izbrani državi, mednarodno prijavo ali evropsko prijavo.

Nacionalne prijave pri tujih uradih

Nacionalna prijava se vloži pri ustreznem organu države, v kateri želite varstvo znamke. Prijavitelj lahko postopek izvede praviloma le prek zastopnika, ki je vpisan v register zadevne države. Pri večini držav je postopek podoben postopku pred slovenskim uradom, le da nekateri uradi pred registracijo tudi preverijo, ali obstajajo že prej registrirane iste ali podobne nacionalne znamke, kar je lahko razlog za zavrnitev prijave.

Mednarodna prijava

Na osnovi prijave za slovensko znamko ali v primeru nekaterih držav na osnovi slovenske registracije je mogoče registrirati znamko v 124 državah članicah Madridskega sporazuma (vsebina v angleškem jeziku) o mednarodnem registriranju znamk in Protokola k Madridskemu sporazumu (vsebina v angleškem jeziku). Pri mednarodni registraciji je pomemben tudi Skupni pravilnik Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodni registraciji znamk (vsebina v angleškem jeziku).

Usklajevanje prakse preizkušanja znamk med uradi za znamke držav članic Evropske unije

Zakon o industrijski lastnini in Pravilnik o vsebini prijave znamke določata minimalne materialne in procesne standarde za postopke registracije znamke. Posamezne zakonske določbe in praksa urada se razvijajo v skladu z razvojem sodne prakse in odločbami sodišč.

S ciljem zagotavljanja doslednosti odločitev in s tem večje pravne gotovosti in predvidljivosti odločb nacionalnih uradov, tudi slovenski urad za intelektualno lastnino s podporo Urada Evropske unije za intelektualno lastnino aktivno sodeluje v Programih usklajevanja (angleško Convergence Programmes).

Programi usklajevanja povezujejo Urad Evropske unije za intelektualno lastninoz nacionalnimi uradi in organizacijami uporabnikov z namenom doseganja soglasja na področjih, kjer imajo uradi za intelektualno lastnino različne prakse.

Uradi po sprejetju skupne ali usklajene prakse o tem skupaj objavijo sporočilo o skupni ali usklajeni praksi.