Evropska unija (EU) je namreč leta 1993 prvič natančno določila pristopna merila. Da lahko država postane članica EU, mora v njej vladati stabilna demokracija, spoštovati mora človekove pravice, imeti konkurenčno tržno gospodarstvo in mora biti sposobna prevzeti pravni red Unije.

Na tako veliko širitev se je morala pripraviti tudi EU. Njene takratne države članice so v ta namen sprejele Pogodbo iz Nice. Pogodba je začela veljati 1. februarja 2003 in tako se je tudi EU pripravila na veliko širitev s tem, da je:

• spremenila postopek odločanja
• izrazito zmanjšala število primerov, v katerih mora Svet EU odločati z absolutno večino
• spremenila ponderiranje glasov posameznih držav članic pri glasovanju v Svetu EU s kvalificirano večino
• na novo razdelila sedeže v Evropskem parlamentu
• Francija, Nemčija, Združeno kraljestvo in Italija so se odpovedale drugemu komisarju
• okrepila pooblastila predsedniku Evropske komisije.

S članstvom v EU smo pridobili finančne in razvojne prednosti, kot državljanom EU so se nam odprle možnosti za zaposlovanje v drugih državah članicah, potovanje znotraj EU je postalo enostavno, s skupnim denarjem pa se je poenostavilo tudi poslovanje podjetij in potrošnja posameznikov. Članstvo v Evropski uniji nam prinaša še številne druge koristi, a tudi odgovornosti. Skupaj z ostalimi 26 državami članicami si moramo tudi v prihodnje prizadevati, da Evropa ostane celina z različnimi tradicijami in jeziki, vendar s skupnimi vrednotami, kot so demokracija, svoboda in socialna pravičnost.