V Sloveniji pred uveljavitvijo Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet decembra 2021, nismo imeli enotne definicije dolgotrajne oskrbe, prav tako področje ni bilo sistemsko urejeno oziroma se je urejalo v različnih predpisih.

Zakon o dolgotrajni oskrbi sicer vzpostavlja sistem dolgotrajne oskrbe kot nov steber socialne varnosti, vendar pa je v praksi neizvedljiv v časovnih okvirih, ki so si jih zastavili pripravljalci zakona, torej prejšnja vlada.

Zakaj zamikamo izvajanje zakona za eno leto?

Zakon o dolgotrajni oskrbi ne le, da pomanjkljivo ureja nekatera področja, ampak tudi ne predvideva dolgoročnega javnega financiranja dolgotrajne oskrbe. To prepušča sprejemu posebnega zakona o obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, prav tako pa bistveno posega v organizacijo dela v institucijah.  Zaradi pomanjkljive opredelitve vključitve v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je vprašljiv tudi status zavarovane osebe in posledično pridobitev pravic iz naslova Zakona o dolgotrajni oskrbi.

Julija 2022 je bil zato sprejet Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dolgotrajni oskrbi (v nadaljnjem besedilu: novela zakona), ki je datum začetka izvajanja zakona zamaknil na 1. 1. 2024 ter tako prinesel dodatni čas za pripravo nujnih sprememb za uveljavitev Zakona o dolgotrajni oskrbi in spremljajočih aktivnosti ter aktov.

Uvajanje Zakona o dolgotrajni oskrbi predstavlja veliko sistemsko spremembo, ki zahteva intenzivno sodelovanje in delovanje vseh za področje dolgotrajne oskrbe pomembnih deležnikov. V sklopu Ministrstva za zdravje je bila zato na novo vzpostavljena Služba za dolgotrajno oskrbo, ministrstvo pa pri iskanju rešitev tesno sodeluje tako z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ter tudi z ostalimi deležniki.  

Z novelo Zakona o dolgotrajni oskrbi predlagamo, da se izvajanje zakona zamakne za eno leto, v vmesnem obdobju pa se dorečejo številna odprta vprašanja.

Med najbolj perečimi so vprašanja kadrov in oteženih pogojev njihovega zaposlovanja, vprašanje nabora storitev, ki ne zagotavlja varne in kakovostne oskrbe uporabnikov, vprašanje cene, saj zakon ne predvideva kritja realnih stroškov izvajalca in pomanjkljive pravne podlage, da bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije lahko izvajal naložene naloge.

Na predlog zakona, ki predvideva zamik, je razpisan referendum, na katerem bodo državljani odločali, ali so za uveljavitev sprememb zakona, ki jih je pripravila aktualna vlada. Zamik izvajanja zakona prinaša čas za nujno potrebne spremembe, da se v Zakonu o dolgotrajni oskrbi uredijo stabilno dolgoročno javno financiranje dolgotrajne oskrbe, status izvajalcev dolgotrajne oskrbe in enotne vstopne točke za ocenjevanje upravičenosti do dolgotrajne oskrbe.

Zamik izvajanja Zakona o dolgotrajni oskrbi bo vladi omogočil, da bo ob sodelovanju ključnih deležnikov lahko dokončno uredila status zavarovanih oseb do dolgotrajne oskrbe ter zagotovila stabilno financiranje sistema dolgotrajne oskrbe. Tako bomo lahko vzpostavili bolj pregleden ter predvsem stabilen sistem dolgotrajne oskrbe v Sloveniji.

Argumenti na očitke

Zamik zakona pomeni, da zakona nikoli ne bo.

Sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe in ustreznega financiranja je ena izmed prioritet te vlade. V Sloveniji moramo zagotavljati izvajanje dolgotrajne oskrbe, ki ljudem čim dlje omogoča samostojno in varno ter kakovostno življenje doma. Z novelo Zakona o dolgotrajni oskrbi predlagamo, da se izvajanje zakona zamakne za eno leto, v vmesnem obdobju pa se dorečejo številna odprta vprašanja in da se zakon implementira v prakso. Zamik bo vladi omogočil, da bo ob sodelovanju ključnih deležnikov lahko dokončno uredila status zavarovanih oseb do dolgotrajne oskrbe ter zagotovila stabilno financiranje sistema dolgotrajne oskrbe.

V Zakonu o dolgotrajni oskrbi so določeni viri financiranja, sredstva za dolgotrajno oskrbo so zagotovljena v proračunu za prihodnje leto v višini nekaj manj kot 100 milijonov evrov.

Zamik izvajanja zakona je potreben tudi zato, ker niso zagotovljena finančna sredstva za storitve dolgotrajne oskrbe (DO). Ocenjujemo, da bi ob polni vključitvi storitev DO potrebovali najmanj 750 milijonov evrov na letni ravni, zagotovljenih pa je bilo nekaj 10 milijonov za zagonska sredstva Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Zakon, ki naj bi to uredil, je predviden šele za leto 2025.

Prehodno obdobje naj bi bilo dovolj dolgo za pripravo celovite uveljavitve zakona. Navedeno je, da zakon določa tako izvajalce storitev, njihove upravičence, prehod iz obstoječih oblik institucionalnega varstva v nove oblike.

V Zakonu o dolgotrajni oskrbi so neurejena številna področja, med drugim financiranje zakona, odsotnost definiranja storitev in nejasna metodologija razvrščanja v kategorije. Mnogi, ki danes koristijo pravice do dolgotrajne oskrbe, bodo morali na ponovno ocenjevanje. Na novo bo treba oceniti približno 2500 invalidnih oseb in mladostnikov s posebnimi potrebami ter 7000 starostnikov samo v institucijah. Namesto invalidske komisije oziroma zdravnikov izvedencev bi jih ocenile osebe, ki so brez medicinske izobrazbe z opravljenim posebnim tečajem.

Zakon o dolgotrajni oskrbi vsem državljanom prinaša upanje, da v starosti ne bodo ostali sami in brez zdravstvene oskrbe ter pomoči.

Poudarjamo, da ne ustavljamo izvajanja dolgotrajne oskrbe, samo prestavljamo uporabo dveh pravic – oskrbovalec družinskega člana in dolgotrajne oskrbe v instituciji na začetek leta 2024. Hkrati pa se ti dve pravici  že izvajata po drugi zakonodaji in uporabniki zanje ne bodo prikrajšani.

Z zamikom izvajanja Zakona o dolgotrajni oskrbi, ogroža pridobitev evropskih sredstev iz Mehanizma za okrevanje in odpornost in izvedbo aktivnosti, predvidenih v slovenskem Načrtu za okrevanje in odpornost za področje dolgotrajne oskrbe.

Zamik izvajanja Zakona ne bo vplival na pridobivanje EU sredstev.