V končni sodbi je ESČP odločilo, da sta Slovenija in Srbija tožnikom kršili pravico do varstva premoženja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Sodba je Sloveniji naložila, da v enem letu in pod nadzorom Odbora ministrov Sveta Evrope sprejme vse potrebne ukrepe, vključno z zakonodajnimi spremembami, da bodo lahko pritožniki in vsi drugi, ki so v enakem položaju, dobili izplačane »stare« devizne vloge pod enakimi pogoji, kot tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank.

Sodišče je za eno leto ustavilo vse druge postopke deviznih varčevalcev zoper Republiko Slovenijo pred ESČP (1.850 tožb, 8.000 varčevalcev), ki pa bi jih, če Slovenija sodbe ne bi spoštovala, znova odprlo.

Pot do sodbe

Devizne vloge prebivalstva in obresti na te devizne vloge so poslovne banke do leta 1989 deponirale pri Narodni banki Jugoslavije (NBJ), hkrati pa so banke v zameno prejele ugodne dinarske kredite, ki so jih poslovne banke dale podjetjem na območju tiste republike, kjer so poslovale. Leta 1990 so težave, povezane z zunanjim in notranjim dolgom nekdanje SFRJ, pripeljale do denarne krize. Zaradi pomanjkanja deviz v državi nekdanja NBJ ni bila več sposobna vračati poslovnim bankam deponiranih deviz, posledično poslovne banke niso imele več na voljo sredstev, s katerimi bi lahko neomejeno poravnavale devizne vloge prebivalstva, saj so deponirana sredstva pri NBJ poleg na novo vloženih deviz v banke predstavljala ključni vir za poplačilo deviznih vlog. Zato je že nekdanja SFRJ močno omejila razpolaganje z deviznimi vlogami prebivalstva.

Ob razpadu SFRJ v letih 1991 in 1992 so devizne vloge pritožnikov (in številnih drugih varčevalcev) ostale zamrznjene, saj so države naslednice SFRJ na različne načine prevzele jamstvo za devizne vloge nekdanje skupne države. Slovenija je pri tem uporabila teritorialno načelo, tj. prevzela je jamstvo za »stare« devizne vloge v vseh bankah in podružnicah bank na svojem ozemlju ne glede na sedež banke in državljanstvo posameznega varčevalca. Tak način se je zdel najprimernejši, saj je bil v skladu s tedanjo prakso Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke pri delitvi premoženja in odgovornosti za odplačilo posojil nekdanje skupne države.

Ker pa so države naslednice prevzem jamstev SFRJ različno uredile, so v Sporazumu o vprašanjih nasledstva zavzele stališče, da so »jamstva SFRJ ali Narodne banke Jugoslavije za hranilne vloge« opredeljena kot nasledstveno vprašanje. Takšno stališče je potrdilo tudi ESČP v sodbi Kovačić in drugi proti Sloveniji (44574/98, 45133/98 in 48316/99) ter pozvalo naslednice, naj nasledstvena pogajanja nadaljujejo po hitrem postopku.

Ta pogajanja dolgo niso prinesla nobenih otipljivih rezultatov in so zastala. Tako ESČP tudi v sodbi Ališić in drugi /…/ sicer ugotavlja, da gre za vprašanje nasledstva, vendar meni, da ni naloga sodišča, da ga rešuje, ampak odloči, da sta Slovenija in Srbija tožnikom kršili pravico do varstva premoženja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Slovenija se s sodbo sicer ne strinja, saj ji nalaga nesorazmerne finančne obremenitve glede na druge države naslednice po nekdanji SFRJ, vendar odločitev sodišča spoštuje in korektno odpravlja kršitev človekovih pravic varčevalcev.

Sprejetje zakona o načinu izvršitve sodbe

Državni zbor je 22. junija 2015 sprejel Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP). S tem je Slovenija pravočasno, torej v roku, ki ga je postavilo ESČP, uveljavila zakonsko podlago za verifikacijo in izplačila neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcem sarajevske in zagrebške podružnice Ljubljanske banke. 

Zaključen nadzor nad izvrševanjem sodbe

15. marca 2018 je Odbor ministrskih namestnikov Sveta Evrope sprejel končno resolucijo, s katero je Svet Evrope tudi uradno zaključil nadzor nad izvrševanjem sodbe ESČP v zadevi Ališić.

Ta odločitev je veliko priznanje Sloveniji, da je v kratkem času sprejela številne ustrezne ukrepe, ki so omogočili polno izvršitev sodbe. 

Vlaganje zahtev za verifikacijo

Z javnim pozivom so bili imetniki neizplačanih deviznih vlog s terjatvami do Ljubljanske banke pozvani, da pri Skladu za nasledstvo vložijo zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog.

V obdobju od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017 je sklad prejel preko 38.500 zahtev za verifikacijo iz naslova glavnice v skupni višini več kot 220 milijonov evrov.

Rok za vložitev zahtev za verifikacijo je iztekel 31. decembra 2017.

Odločitve sklada o prejetih zahtevah za verifikacijo

Sklad je do 31. maja 2024 odločil o več kot 38.700 posamičnih zadevah, od tega je več kot 34.000 varčevalcem izdal informativne izračune in izplačal dobrih 300 milijonov evrov (glavnica in obresti).

Sklad je pri tem prejel okrog 300 ugovorov zoper izdane informativne izračune, kar je manj kot odstotek vseh izdanih informativnih izračunov. Velika večina ugovorov se je izkazala za neutemeljene. Sklad je delno ali v celoti zavrgel oziroma zavrnil nekaj več kot 6.000 zahtev za verifikacijo. Upravno sodišče Republike Slovenije je vsebinsko presojalo odločitve Sklada v okrog 600 zadevah, pri čemer je v veliki večini primerov potrdilo odločitev Sklada in tožbe varčevalcev zavrnilo kot neutemeljene.