Maks Fabiani

(29. april 1865, Kobdilj, Slovenija – 12. avgust 1962, Gorica, Italija)

"Za razumevanje arhitekturnega izraza je najpomembnejša resničnost njenih oblik." (Maks Fabiani)

Prvi arhitekt svojega časa z doktoratom iz urbanizma. Univerzitetni profesor na Dunaju, arhitekt, krajinski arhitekt, slikar, pisatelj, inovator, humanist, popotnik, politik in vizionar. Na dunajski Tehniki je bil študent, diplomant in tesen sodelavec profesorja Otta Wagnerja. Bil je osebni svetovalec za področje umetnosti pri prestolonasledniku takratne habsburške monarhije Francu Ferdinandu. Zasnoval je prvi urbanistični načrt za obnovo popotresne Ljubljane konec 19. stoletja, po katerem se je kasneje zgledoval arhitekt Jože Plečnik. Njegovo najpomembnejše delo na področju krajinske arhitekture je zasnova Ferrarijevega vrta v Štanjelu na Krasu.

Skupni imenovalci Fabianijevega opusa so čistost linij, izreden občutek za preprostost, sinteza med tradicijo in inovativnostjo, dinamičnost in visoka stopnja rabnosti njegovih arhitektur.

Veliko pozornosti vzbujajo tudi vizionarski Fabianijevi pogledi na arhitekturo, problematiko takratnega časa in novo ureditev družbe povojnega obdobja, ki so ohranjeni v njegovem filozofskem spisu Acma – O duši sveta (Misli o življenju in umetnosti, 1946). Žal je besedilo ohranjeno le fragmentarno, leta 1999 pa ga je v slovenskem prevodu izdala Ustanova Maksa Fabianija.

Njegova dela najdemo v Avstriji, Sloveniji, Italiji, na Poljskem in na Hrvaškem.

Jože Plečnik

(23. januar 1872, Ljubljana, Slovenija – 7. januar 1957, Ljubljana, Slovenija)

"Ako človek dela kako stavbo, naj ima v njej tako idejo, da se trese pred njo." (Jože Plečnik)

Častni doktor Tehnične visoke šole na Dunaju. Človek kraševskih korenin, a rojen Ljubljančan. Soustanovitelj Ljubljanske šole za arhitekturo med obema vojnama. Velik ljubitelj presežkov v umetnosti, jasnih tlorisnih zaporedij, skrite simbolike in arhitekture kot celostne umetnine.

V očetovi delavnici se je izšolal za mizarja in nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu, kjer se je izučil za načrtovalca pohištva ter umetnoobrtnega mizarja. Na Dunaju se je vpisal na Tehnično visoko šolo in postal študent Otta Wagnerja. Dunajsko obdobje je pomenilo prvo veliko priznanje arhitektovemu ustvarjanju in ga pripeljalo do kandidature za mesto profesorja in Wagnerjevega naslednika, a žal ni bila uspešna, zato je leta 1911 sprejel povabilo in postal profesor na Umetnoobrtni šoli v Pragi. Med bivanjem na Češkem je spoznal Tomáša G. Masaryka, ki mu je po koncu prve svetovne vojne naročil velikopotezni umetniški projekt – prenovo predsedniške rezidence in novo ureditev vrtov na Hradčanih v Pragi.

Po vrnitvi v Ljubljano je postal profesor na novoustanovljeni šoli za arhitekturo. S svojimi študenti se je nemudoma lotil regulacijske in urbanistične prenove Ljubljane, pri čemer se je v marsičem zgledoval po Fabianijevih načrtih. Obstoječe urbanistične zasnove je dopolnjeval z avtorsko arhitekturo. S premišljenimi posegi v mestno tkivo, z mostovi, preureditvijo ulic in parkov je mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico.

Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana. Prejel je odlikovanje Zasluge za narod in prvo Prešernovo nagrado s področja arhitekture.

Njegova dela najdemo po vsej Slovenji, v Avstriji, na Češkem, na Hrvaškem in v Srbiji.

Ivan Vurnik

(1. junij 1884, Radovljica, Slovenija – 8. april 1971, Radovljica, Slovenija)

"Za usposabljanje arhitekta je izredno pomembno, da zna prodreti v bistvo popolnosti človekovega življenja." (Ivan Vurnik)

Vurnikove korenine so izhajale iz umetnoobrtne tradicije. Odraščal je v okolju družinske podobarske delavnice. Po končani maturi je odšel na študij arhitekture na Dunaj, kjer se je izobraževal pri prof. Königu in prof. Mayrederju. Vurnik se je na Fabianijevo priporočilo eno leto izpopolnjeval tudi v Wagnerjevem ateljeju in kasneje postal Fabianijev sodelavec. Kot soustanovitelj ljubljanske šole za arhitekturo je skupaj s Plečnikom postavil temelje pedagoških izhodišč in pristopov k poučevanju arhitekture in urbanizma.

Velik del svojega raziskovanja in umetniškega ustvarjanja je Vurnik posvetil iskanju slovenskega narodnega sloga (oz. nacionalne romantike). Po drugi strani se je hotel osvoboditi tradicije historicizma in celo secesije ter ustvariti novo oblikovno in arhitekturno govorico, ki bi bila značilna za slovenski narod.

Preobrat v njegovem ustvarjanju je pomenila razstava dekorativne umetnosti v Parizu (1925), kjer je bil nad predstavitvijo slovenske umetnosti (v okviru takratne jugoslovanske sekcije) razočaran, predvsem zaradi preskromnega izbora del. Ogled razstave naj bi Vurnika dokončno odvrnil od arhitekturnega dekorativizma in pomenil preobrat v funkcionalizem.

Ob upokojitvi leta 1957 je imel na Dunaju obsežno retrospektivno razstavo. Nekaj let kasneje mu je Zbor dunajske Tehniške fakultete podelil Prechtlovo medaljo. Doma, v Sloveniji, pa je prejel najvišje priznanje za dosežke na področju umetnosti – Prešernovo nagrado za življenjsko delo.