O Barcelonski konvenciji

Barcelonska konvencija je prva konvencija o varovanju regionalnega morja na svetu in edini regionalni večstranski pravni okvir za varstvo sredozemskega morskega in obalnega okolja. Sprejeta je bila 16. februarja 1976 v Barceloni, v veljavo pa je stopila leta 1978.

Izvirno se je sicer imenovala Konvencija o varovanju sredozemskega morja pred onesnaževanjem, ob dopolnitvah leta 1995 pa so jo preimenovali v Konvencijo o varovanju morja in obal Sredozemlja.

Od leta 2004 velja dopolnjena verzija. Ta je nastala kot rezultat Sredozemskega akcijskega načrta (angleško Mediterraneen Action Plan – MAP), ki so ga zasnovali Združeni narodi za izboljšanje stanja okolja v Sredozemlju in drugih delih sveta. S tem je bil narejen velik korak k vzpostavitvi nove kulture sodelovanja v boju proti onesnaževanju in zmanjševanju neželenih okoljskih vplivov, ohranjanju biotske raznovrstnosti ter izboljšanju stanja podnebja.

Gre za pobudo 21 držav, ki obdajajo Sredozemsko morje in so se zavezale k varstvu naravnega okolja. Podrobnejše informacije o nastanku in razvoju Barcelonske konvencije so dosegljive na spletni strani Mediteranskega akcijskega programa MAP.

Pogodbenice Barcelonske konvencije

Pogodbenice (angleško Contracting Parties – COP) so Albanija, Alžirija, Bosna in Hercegovina, Ciper, Črna gora, Egipt, Francija, Grčija, Hrvaška, Izrael, Italija, Libanon, Libija, Malta, Maroko, Monako, Sirija, Slovenija, Španija, Tunizija, Turčija in Evropska unija.

Protokoli Barcelonske konvencije

Protokoli Barcelonske konvencije določajo načine varovanja morja na različnih področjih. Gre za protokole o:

dampingu,
preprečevanju nesreč in izrednih dogodkih,
virih na kopnem,
posebej zavarovanih območjih in biološki raznovrstnosti,
odprtem morju,
nevarnih odpadkih in
celovitem upravljanju obalnega območja.