Zakon o zdravstveni dejavnosti

V zakonodajnem postopku je predlog novele Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki prinaša pomembne izboljšave zdravstvenega sistema, saj bolj jasno opredeljuje javno zdravstveno službo, njene izvajalce in nepridobitnost javnih zavodov, ko izvajajo javno in tudi tržno zdravstveno dejavnost. Usmerjen je v večjo preglednost, izboljšanje učinkovitosti in predvsem pravičnost zdravstvenega sistema. Novela omogoča hitrejše in bolj kakovostne obravnave pacientov, hkrati pa skuša motivirati zdravstvene delavce, da delo opravljajo v javnih zavodih.

Kaj prinaša predlog novele Zakona o zdravstveni dejavnosti?

Jasno opredeljuje javno zdravstveno službo, njene izvajalce in nepridobitnost javnih zavodov, ko izvajajo javno in tržno zdravstveno dejavnost.

Presežek prihodkov nad lahko odhodki javni zavod porabi izključno za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti, in sicer za:

• investicije v prostore in opremo (z namenom nenehnega izboljševanja kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave),
• stroške usposabljanja in stalnega izpopolnjevanja ter plač zaposlenih,
• tekoče stroške poslovanja.

Dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti se povezujejo z vpisom v Poslovni register Slovenije.

Predvideva se sodelovanje vseh pristojnih institucij, s ciljem odpravljanja sive oziroma črne ekonomije, saj bo zdravstvena dejavnost pri subjektu, ki nima dovoljenja Ministrstva za zdravje, izbrisana iz poslovnega oziroma drugega ustreznega registra. O morebitnem odvzemu dovoljenja bodo obveščene vse pristojne inšpekcijske in druge službe. Vsak izvajalec bo moral imeti odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti. Podatki o dovoljenju bodo javno objavljeni na spletni strani ministrstva.

Uvaja zdravstvene regije in predvideva povezovanje javnih zavodov za opravljanje skupnih zadev in uresničevanje skupnih interesov.

Zdravstvene regije so geografsko območje, ki pokriva več sosednjih občin. Oblikovane bodo na podoben način, kot so območne enote Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za namen celostne zdravstvene obravnave in boljše dostopnosti do zdravstvenih storitev je predvideno medsebojno povezovanje javnih zavodov z akti o ustanovitvi oziroma pogodbami o medsebojnem sodelovanju.

Nadgrajuje pogoje za izdajo soglasij za delo izven javnega zavoda in sklepanja podjemnih pogodb ter uvaja možnost dopolnilnega dela pri lastnem delodajalcu.

Zaposleni v javnih zavodih bodo pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom ali podjemne pogodbe lahko sklepali le pri drugem javnem zavodu ali koncesionarju (ne pa pri čistem zasebniku, torej za izvajanje samoplačniških storitev izven matičnega zavoda).

Pogoji za izdajo soglasja bodo:

• javni zavod nima potrebe po dodatnem dopolnilnem delu,
• delavec v celoti izpolnjuje svoje delovne obveznosti in ne odklanja nadurnega dela, dežurstva, stalne pripravljenosti in vključevanja v neprekinjeno zdravstveno varstvo,
• javni zavod ima za to vrsto dejavnosti realiziran celoten program.

Soglasje za delo drugje bo, ne glede na izpolnjevanje pogojev, lahko izdano za delo na javnih zdravstvenih fakultetah, za zagotavljanje zdravstvenega varstva na javnih prireditvah, za delo v okviru mobilnega paliativnega tima, pri Rdečem križu Slovenije, Slovenija Transplantu, gorski reševalni službi, gasilcih, civilni zaščiti in za opravljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva v drugem javnem zavodu.

Predlog novele ponuja možnost sklepanja podjemnih pogodb z lastnim zaposlenim, te pogodbe bodo začasno davčno razbremenjene. Podjemne pogodbe bodo možne le za storitve iz seznama, ki jih določi minister za zdravje, in le za tiste, ki so 100-odstotno zaposleni v javnem zavodu.

Delavci, zaposleni v javnem zavodu, bodo lahko tržno zdravstveno dejavnost opravljali le pri lastnem delodajalcu, če bo zavod izpolnjeval pogoje in tovrstno dejavnost organiziral.

Bodo pa javni zavodi na terciarni ravni lahko izjemoma sklepali pogodbe o zaposlitvah s krajšim delovnim časom z vrhunskimi strokovnjaki, zaposlenimi pri zasebnikih, ki na določenih področjih v zdravstvu opravljajo nove metode zdravljenja. Seznam teh storitev bo določil minister za zdravje.

Novela uvaja tudi možnosti dopolnilnega dela pri lastnem delodajalcu, opravljalo se bo lahko raziskovalno, pedagoško in strokovno delo, kar bo veljalo za zdravstvene delavce in tudi sodelavce, pogoj pa je predhodna zaposlitev v tem zdravstvenem zavodu za polni delovni čas.

Bolj jasno ureja področje koncesij v zdravstvu.

Koncesijo veže na pravni status in dejanskega lastnika izvajalca zdravstvene dejavnosti v času izdaje koncesijske odločbe – če se ta spremeni, se koncesija odvzame. Ukinja avtomatično podaljševanje koncesij in določa pogoje za njihovo pridobitev. Med pogoji za pridobitev koncesije sta med drugim tudi:

• da ima zaposleno najmanj takšno število zdravstvenega kadra, kot bo financirano iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja in bo opravljalo koncesijsko dejavnost,
• da meri dnevno delovno obremenitev zaposlenih.

Določa organizacijo in zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva (NZV) in vanj vključuje vse zdravstvene delavce (ne le zdravnike), zaposlene v javni zdravstveni mreži.

V program zagotavljanja NZV se morajo vključevati zdravstveni delavci, zaposleni v zdravstvenem zavodu in koncesionarji, če opravljajo take zdravstvene storitve, ki sodijo v okvir dejavnosti NZV. Obveznost vključevanja je določena na največ 24 ur mesečno. Izjeme glede tega so le varovane kategorije delavcev, ki ne opravljajo nočnega in nadurnega dela, delavci, ki so starejši od 55 let, pa se v program zagotavljanja NZV vključujejo na podlagi soglasja.

Uvaja merjenje dnevne delovne obremenitve zdravstvenih (so)delavcev.

To bo tudi podlaga za soglasja za delo izven matičnega javnega zavoda in sklepanje podjemnih pogodb. Merjenje bo zajemalo vse oblike dela in delovnega časa, veljalo bo tudi za koncesionarje (v delu opravljanja koncesijske dejavnosti). Enotno metodologijo merjenja bo določilo Ministrstvo za zdravje.

Natančno določa pogoje za imenovanje, razrešitev in pristojnosti direktorja, strokovnega direktorja in vodij organizacijskih enot v zdravstvenih zavodih.

Pri tem je poudarek na strokovni usposobljenosti, kompetencah in odsotnosti morebitnega nasprotja interesov – posebej se uvaja zahteva glede usposobljenosti s področja managementa v zdravstvu. Določa tudi, da mora biti direktor v javnem zdravstvenem zavodu praviloma zaposlen za polni delovni čas. Izjema je predvidena zgolj za strokovnega direktorja katerekoli ravni in direktorja zdravstvenega zavoda na primarni ravni, pod pogojem, da je število zaposlenih za polni delovni čas ob nastopu mandata direktorja manjše od sto. V primeru izjem mora biti zaposlitev vsaj 60 odstotkov polnega delovnega časa.

Predvidena je možnost določitve najvišje dovoljene cene zdravstvenih storitev, ki se opravijo v okviru tržne zdravstvene dejavnosti.

Pristojnost za to določanje je na vladi. Višina cene je navzgor omejena, in sicer na 150 odstotkov cene, ki jo za to zdravstveno storitev sicer zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje. Te cene bi veljale za vse, ki opravljajo te storitve tržno, torej javne zavode, koncesionarje ali čiste zasebnike. Ukrep bo časovno omejen na največ 12 mesecev (z možnostjo podaljšanja).