Uroš Abram(1982)

Požrešnost #12, 2014
barvna fotografija, diapozitiv (4 x 5 cm), digitalni tisk na arhivski papir
2 x 142 x 110 cm (diptih)
Z dovoljenjem Galerije Fotografija

Fotograf Uroš Abram je leta 2010 diplomiral na Visoki šoli za film in fotografijo FAMU v Pragi. Od leta 2013 je sodelavec slovenskega političnega tednika Mladina.

Avtor je domači kuhinjski prostor v dolgotrajnem postopku, skoraj performansu, popolnoma prelepil s fotografijami, nastalimi v prvih treh mesecih fotografiranja za slovensko revijo Mladina. Okoli pet tisoč v kuhinji razstavljenih fotografij (v resnici jih je v tem obdobju posnel približno dvajset tisoč), je približno število podob, ki so vsako sekundo (!) objavljene na internetu. S fotografijami preplavljena kuhinja pa je požrešna prav toliko, kot je požrešen naš ego, katerega nenasitna samopodoba se danes v veliki meri hrani in ustvarja prav prek objavljanja fotografij. Abram je »internetno« nasičeno kuhinjo fotografiral z različnimi fotografskimi tehnikami, med katerimi je iz njegovih prejšnjih del znana »camera-oralis« (kamera obskura z usti) ter »fotografija s fotografijami«, ko je v nekakšnem presežku »požrešnosti« iz razstavljenih fotografij sestavil preprosto kamero obskuro, s katero je nato fotografiral te iste fotografije.

Suzana Brborović (1988)

Bridge Countries – Connection, 2018
akril in črnilo na platnu
220 x 180 cm

Suzana Brborović je leta 2013 končala študij na ALUO v Ljubljani, med študijem pa je dobila dve pomembni nagradi - nagrado ESSL za mlade umetnike iz srednje in jugovzhodne Evrope leta 2011 in študentsko Prešernovo nagrado leta 2012. Podiplomski študij je nadaljevala na leipziški akademiji za vizualno umetnost. Živi in dela v Leipzigu.

V svojem delu se posveča arhitekturi, ki ni le vizualno privlačen motiv, temveč področje izredno kompleksnih družbenih, ekonomskih, simbolnih, zgodovinskih in političnih razsežnosti. V svojih podobah, ki jih zaznamuje izredno prepoznavna, izčiščena in natančna estetika, s plastenjem različnih motivnih slojev do njihove nasičenosti tematizira kulturne ali družbene fenomene in njihovo problematično ideološko-politično-ekonomsko strukturo (npr. propadanje arhitekturne krajine v tranzicijskih družbah, obrambna arhitektura, investicijski sektor, ki požira socialno gradnjo, itd.). V novejši seriji Mostovi obravnava temo mosta kot ključnega infrastrukturnega elementa, ki omogoča komunikacijo, povezovanje in mobilnost, ter s tem v slikarskem mediju fiksira ikonografijo kar najbolj neposredne globalne aktualnosti. 

Nina Čelhar (1990)

Hiša VII, 2017
akril na platnu
135 x 185 cm

Nina Čelhar je slikarstvo študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2012 tudi diplomirala. Leta 2018 je pri prof. Marjanu Gumilarju in prof. Juretu Mikužu še magistrirala. V študijskem letu 2013/14 se je izpopolnjevala na Visoki šoli za grafiko in knjižno oblikovanje v Leipzigu (Nemčija).

V svojih delih se posveča arhitekturi kot temeljnemu človeškemu bivanjskemu okolju, ki kot umetno konstruiran prostor bistveno določa človekovo eksistenco; arhitektura kot plod človeške dejavnosti in ustvarjalnosti ima človeku podrejeno vlogo, hkrati pa, prav nasprotno, človeka določa v njegovem vsakdanjem bivanju, gibanju, pravzaprav obvladuje in usmerja njegovo eksistenco. Slikarske postavitve arhitekture, tako zunanjščin sodobne funkcionalistične betonske arhitekture kot minimalistične notranjščine, se kažejo kot izčiščene, abstrahirane, pomensko dejansko nekritične podobe. Umetničina drža je drža opazovalca, z motrenjem prostora z njegovimi detajli, v katerem ni človeške prisotnosti, a vendarle vse priča o njej, Nina Čelhar ustvarja dela, ki s subtilno in krhko slikarsko tehniko na presojnem negrundiranem platnu hkrati pričajo tudi o zavestnem preizkušanju medija ter njegovih izraznih možnosti in omejitev. 

Tina Dobrajc (1984)

That Winter at Home She had become an Invisible Girl, 2019akril in mešana tehnika na platnu
178 x 275 cm
Z dovoljenjem Galerije Nova Gorica

Tina Dobrajc (rojena 1984 v Kranju) je leta 2007 diplomirala in leta 2011 zaključila magistrski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Imela je več samostojnih razstav in sodelovala na skupinskih, prejela je več nagrad in priznanj.

Ustvarja figuralni svet z izključno žensko figuro, ki jo opredeljujejo simboli nacionalne in folklorne pripadnosti, simboli neke prepoznavne slovenske ali slovanske domačijskosti in mitologije, ženske z gorenjskimi avbami v okolju alpskih vršacev kot eminentne krajine nacionalne identifikacije. Vendar pa so te figure navadno postavljene v sugestivne, mračne kompozicije s simboličnimi živalmi (volkovi, črnimi mačkami) in z nelagodno atmosfero obujajo estetiko srhljivk. Čeprav so slike Tine Dobrajc kot kadrirani prizori, pa njihova naracija pogosto ni zaključena in enoznačna, prepuščena je tolmačenju, v katerem pa slednjič ne more umanjkati obsodba nacionalizma in samoumevnosti lokalnih tradicij kot znakov najbolj zavrte, sovražne in netolerantne družbene realnosti.

Mito Gegič (1982)

4_35 AM, 2015
akril in lepilni trak na platnu
180 x 165 cm

Mito Gegič je leta 2006 sodeloval v CEEPUS izmenjavi na Akademiji likovnih umjetnosti v Zagrebu. Diplomiral je leta 2008 iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (UL). Živi in dela v Škofji Loki in na Ptuju.

Motivno območje svojega slikarstva je zamejil z lovskimi prizori, ki jih najde na spletu in jih v svojevrstni realistično-lepljeni tehniki formulira kot samostojne slikarske motive ter s tem zavzame jasno kritično držo do nasilja nad živalmi in domačijske normalizacije lova kot lokalno-nacionalnega fenomena. Njegovo slikarstvo definirajo šokantno soočenje z nasilnimi, tudi sadističnimi podobami trpinčenih živali, v glavnem srnjadi, njihovo distancirano beleženje (navadno jih posnamejo avtomatske lovske kamere, nameščene na loviščih) ter nato slikarjeva natančna in zamudna slikarska »izdelava« slike s samolepilnimi trakovi, ki patološki prizor živalskega trpljenja transformira v estetiziran umetniški objekt. S tem obratom Mito Gegič slikarstvo (ali umetnost) razkrije kot možno orodje estetizacije patološkega nasilja, njegovo kritično formulacijo pa kot edinega možnega sodobnega dediča klasičnega slikarskega žanra tihožitij z mrtvimi živalmi.

Aleksij Kobal (1962)

Brexit, 2020
olje na platnu
100 x 120 cm

Aleksij Kobal je po končani srednji šoli za oblikovanje diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1986), kjer je leta 1993 zaključil še podiplomski študij. Leta 1999 je bil na dvomesečni umetniški rezidenci v Parizu.

V ospredju Kobalovih podob je snovnost slikarske fakture, ki predstavlja rodovitni humus za neprestano vstajenje oblik, njih kroženje in drgetanje v intenzivni in materialno bogati slikarski opni, ki se formalno in s prikritimi vsebinskimi sporočili dviguje v sfere metaforičnega nagovora v smislu hvalnice ustvarjanja in lepote stvarjenja. Neskončnost zrenja, ki ga sugerirajo te slike, nas približajo Kantovi razlagi čustvenega stanja, ki ga je imenoval sublimno, izmuzljivost podob pa simbolizira potujitev in svojevrstni eskapizem v fantastične pokrajine vzporednih svetov celo takrat, ko komentirajo aktualno družbeno in politično dogajanje.

Herman Pivk (1963)

Noč #011, 2005
fotografija, mešana tehnika na platnu, 1/1
148 x 100 cm

Herman Pivk je po končani Srednji šoli za oblikovanje, smer grafika diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani (1987). Od leta 1989 deluje kot samostojni ustvarjalec na področju kulture – fotograf.

Z digitalizacijo je fotografija kot dominantni medij sodobnih vizualnih umetnosti popolnoma razprla prostor eksploatacije podobe. Med mnogimi odličnimi slovenskimi ustvarjalci, ki sugestivno in prepričljivo rešujejo zagate, v katerih se je s "krizo realnega" znašla fotografija, je tudi Herman Pivk, kar je svojevrsten paradoks: potem ko je njegovo unikatno fotografsko delo sprožalo kontroverzne polemike v smeri, ali so ekspresivne kompozicije zaradi sekundarne obdelave na matrici negativa v temnici sploh še fotografije, se njegova ročna manipulacija postopkov v okvirih klasične fotografske obrti sedaj kaže kot plemenita regresija k izvirom medija in njegovim najbolj prepričljivim potencialom vizualne sporočilnosti. Herman Pivk vztrajno razvija prepoznaven slog, potopljen v značilno "monokromno rjo" naplavin nedoločljivega časa, v katerem je na sledi svoji temni in skrivnostni domišljiji.

Ana Sluga (1981)

Brez naslova, 2018
akril in sprej na platnu
148 x 194 cm 

Ana Sluga je končala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Leta 1999 se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in leta 2004 diplomirala na oddelku za slikarstvo. Magistrski študij slikarstva in fotografije je opravljala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter na Umetnostni akademiji v Talinu v Estoniji.

V delih zadnjih let vse pogosteje slika predmetni svet, ki je zaradi naglega razvoja proizvodnje že presežen in zato zaznamovan z nostalgično vrednostjo. V procesu iskanja vizualne kompleksnosti nekega določenega predmeta le-tega preobraža iz enoznačnih v pomensko polne in simbolno vredne objekte. To pogosto doseže s subtilno tehniko akrila in spreja na platno ter s postopkom izolacije posameznih drobnih predmetov, ki v takšnem kadriranju postanejo monumentalni simboli. Vendar je njihova pojavnost kljub vsemu krhka, prepoznavanje njihovega pomena pa je vedno dvoumno, zapleteno v aluzije in sugestije ter odvisno od gledalčeve čustvene in miselne senzibilnosti, denimo zmožnosti izkušanja tujosti predmeta kot univerzalnega stanja človeške eksistence. 

Miha Štrukelj (1973)

Ulica VIII, 2019
akril, črnilo, svinčnik in lepilni trak na platnu
200 x 140 cm

Miha Štrukelj je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in leta 2001 na isti akademiji zaključil še magisterij. Je prejemnik več nagrad, med drugim tudi štipendije Pollock-Krasner leta 2008/2009, Henklove nagrade leta 2008 in štipendije sklada Trust for Mutual Understanding leta 2014.

Brezimni in neatraktivni urbani prizori iz svetovnih velemest v njegovih slikah vedno že funkcionirajo kot medijske podobe, kot obča mesta našega kolektivnega imaginarija, v katerem so hkrati enako nedoločno prisotni prizori zapuščenih uličic azijskega velemesta, gozdovi reklamnih panojev in napisov, kaotičnost urbanega prometa in samorasle arhitekturne džungle. V tem okolju se v Štrukljevih delih zadnjih let najpogosteje skozi subtilno slikarsko predelano podobo manifestirajo subjektova odtujenost, nezmožnost komunikacije in bivanjska izoliranost sodobnega posameznika. 

Lujo Vodopivec (1951)

Hadrijanovi spomini II, 2006–2007
bron, pleksi steklo, steklo, električne žice
110 x 40 x 35 cm

Virus, 2010
bron, keramika, steklo
85 x 38 x 38 cm

Lujo Vodopivec je v letih 1970 do 1974 študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V letih 1979 in 1980 se je študijsko izpopolnjeval pri prof. Williamu Tuckerju v New Yorku. Od leta 1984 docent, nato od leta 2000 redni profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Vodopivec verjame v umetnost kot zmožnost metaforičnega vživljanja v predstave o svetu in nas v njem ter njeno poslanstvo odkrivanja globin človekove intuitivne zaznave, ki se odziva na živo življenje, a je obenem izven časa in prostora. V seriji skulptur, ki so nastajale v letih med 2004 in 2010 je uporabil mitsko strukturo razvpite novele Morelov izum argentinskega pisatelja Adolfa B. Casaresa, da bi sestavil „mnemonično matrico“ laboratorija steklenih retort, v katero so potopljene človeške sanje. Priključene so na simbolično elektronsko infuzijo, ob kateri hira človekovo hrepenenje, ujeto v skrivnostni nasmešek v budistično nirvano pogreznjene usode slehernika.

Vodopivec je prefinjen in nevsiljiv prvoborec za ohranitev alegoričnega metajezika umetnosti, ko skuša graditi svet, v katerem podobe spomin obstajajo sočasno z resničnostjo, pri čemer njegov način upodabljanja ni reprezentacija, marveč reprodukcija: umetnik je šamanski demiurg, ki ustvarja „replike“ objektov, ki ne obstajajo. Ne zanima ga, kako se realno pojavi v fikciji, temveč kako se fikcija vpiše v realno. Ne odkriva ali fiksira realnega, temveč vanj trči intuitivno, realno pa tako postane rezultat in ne izhodišče. Včasih je v tem preroški, kot v skulpturi Virus: izdelal jo je leta 2010, davno pred aktualno pandemijo.

Sašo Vrabič (1974)

Deep Sleep, 2017–2018
striženka, akril in olje na platnu
160 x 260 cm

Sašo Vrabič je leta 1997 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2001 je na oddelku za grafiko opravil še magisterij. Izpopolnjeval se je na kulturnih rezidencah Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v Berlinu (2009) in Londonu (2014).

Vrabičeva sestavljena podoba tematizira lokalno mitološko zgodbo o kralju Matjažu, ki spi v naročju gore, od koder se bo zbudil in prinesel blagostanje. Komentira moč posameznika v smislu nadrejenosti in podrejenosti ter odvisnost od voditeljev. Izpostavlja apatičnost sodobne družbe v coni ugodja t. i. druge narave, za katero je značilno okolje poplave podatkov, ki informacijo zaradi presežka dražljajev prikrijejo, zakrijejo.

Vrabič se kot multimedijski ustvarjalec giblje v svetu digitalnih podob in generiranih zvokov, ki interaktivno spodbujajo vse čute in presegajo zmožnost človekove običajne percepcije in refleksov, a jih kot slikar zaustavi in reflektirano ponudi razmislek o njihovi naravi in smislu.

Uroš Weinberger (1975)

Air One Ground Zero, 2018
olje na platnu
204 x 272 cm

Uroš Weinberger je leta 2003 zaključil študij slikarstva, leta 2005 pa še podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2009 je sodeloval na kulturni rezidenci Ministrstva za kulturo RS v Berlinu, leta 2013 pa v Evropski umetniški hiši Schafhof v Freisingu na zgornjem Bavarskem.

V svojih monumentalnih slikah ustvarja svetove distopične prihodnosti. Digitalne podobe najrazličnejšega porekla sestavlja v kolaže, ki nas z detajli opozarjajo, da gre za svet aktualne sedanjosti, le da je ta z žarečo (kot da radioaktivno) svetlobo prežgana skoraj do nerazpoznavnosti, a prav zato resničnejša od resničnosti. Tehnologija, ki ima v moderni ideologiji tradicionalno vlogo nosilca napredka in osvobajanja (npr. od fizičnega dela), pa v Weinbergerjevem delu dobiva mračnejšo vlogo, postane orodje nadzora in kratenja svobode, ki civilizacijo vsakič znova zapreže v sklenjen krog samodestruktivnosti. 

Joni Zakonjšek (1974)

Se spominjaš ljubezni? Koštabona, 2007–2010
olje na platnu
190 x 278 cm

Joni Zakonjšek je po zaključeni gimnaziji v Sloveniji preživela dve leti v Londonu in na Šoli za umetnost Whitechapel končala osnovni študij umetnosti. Leta 2003 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Živi na podeželju v Beli krajini.

Dela Joni Zakonjšek zavzemajo v panorami sodobnih slikarskih praks v Sloveniji zelo izvirno mesto, saj slikarsko dejanje realizira v izredno dolgotrajnem procesu, sorodnem meditativni praksi velike koncentracije in iskanja harmoničnega uglaševanja s stvarnostjo in kozmosom. Njen predstavni svet v celoti zasedajo podobe narave, pri čemer je pomembno kadriranje pogleda, ki se skoraj mikroskopsko približa motivom travnate površine, listnate gozdne goščave ali morske plitvine, horizont pa izgine. Podoba zelo minuciozno in tankočutno izrisane približane narave se s tem povzdigne v podobo mikrokozmosa, samozadostnega sveta, ki napotuje k duhovnosti in meditaciji kot možnemu načinu pristne izkušnje (nad)subjektivne zavesti.