Projekt je bil namenjen razvoju celovitega modela odziva ob nesrečah, prilagojenega slovenskim razmeram, ob upoštevanju pravne ureditve, večstopenjskega sistema vodenja, organiziranosti in opremljenosti. Sistem bi tako omogočal vodenje izvajanje zaščite, reševanja in pomoči na vseh ravneh odziva oz. vodenja (lokalni, regijski, državni). Osrednji cilj projekta je bilo oblikovanje izhodišč za prenovo obstoječega sistema vodenja, odziva in ukrepanja v primeru naravnih in drugih nesreč.

Projekt je bil sestavljen iz štirih faz. Prve dve fazi sta bili namenjeni analizi aktualnega stanja, pri čemer je bil v prvi fazi na podlagi teoretskih izhodišč analiziran obstoječ model vodenja zaščite, reševanja in pomoči ob nesrečah v Republiki Sloveniji, v drugi fazi pa primerjava tujih modelov vodenja odziva na nesreče. V tretji fazi so bila pripravljena izhodišča za preoblikovanje modela vodenja, na podlagi katerih je bil v četrti fazi oblikovan podrobnejši predlog prenovljenega modela vodenja/ukrepanja ob nesrečah.

Faza 1: Analiza obstoječega modela vodenja zaščite, reševanja in pomoči ob nesrečah v Republiki Sloveniji

Faza 1 je zajemala pregled teoretičnih in empiričnih spoznanj o izvorno ameriškem pristopu k vodenju odziva na nesreče (ang. Incident Command System – ICS). Tovrsten pregled je ponudil spoznanje, da improvizacija nikakor ne more nadomestiti kakovostnih priprav na vodenje odziva, je pa lahko pomembna dopolnitev, ko razmere to zahtevajo.

V nadaljevanju faze je bila opravljena analiza vodenja odziva na izbrane nesreče v Republiki Sloveniji, in sicer ob požarih na Krasu v letih 2003, 2006 in 2013, ob vodni ujmi v Železnikih leta 2007, ob neurju v občini Kamnik leta 2008, ob poplavah v Ljubljani leta 2010 in ob žledni ujmi leta 2014.

Proučevanje vodenja odziva na izbrane nesreče je omogočilo sintezo spoznanj, ki smo jih v četrti fazi bolj ali manj neposredno uporabili pri oblikovanju predloga modela vodenja.

Faza 2: Analiza in predstavitev tujih modelov vodenja odziva na nesreče

Faza 2 je zajemala analizo tujih modelov odzivanja na nesreče, in sicer model Združenih držav Amerike, Švedske, Italije, Avstrije in Švice. V večini držav je bilo moč zaznati princip subsidiarnosti, ko gre za aktiviranje odziva na nesreče. V vseh analiziranih državah prepoznavajo, da popolnoma enotnega sistema zaradi razlik med akterji kakor tudi političnih entitet na različnih ravneh ni mogoče zagotoviti, a z usposabljanjem, standardizacijo postopkov, enotnimi obrazci, dokumentacijo ter orodji informacijsko-komunikacijske tehnologije stremijo k čim večji poenotenosti. Sistemi se gradijo v smeri večnivojskega delovanja in hitre sposobnosti vertikalne izgradnje horizontalnega koordinacijskega sistema. Vse države v ta namen oblikujejo štabe, v katerih je mogoče zaznati vse komponente ICS modela vodenja. Za razliko od Slovenije pa v vseh analiziranih državah odziv sloni na več organizacijskih ravneh.

Tovrstna primerjava modelov je pokazala, da je ob vodenju večjih intervencij predvideno oblikovanje podobnih funkcionalnih oz. štabnih področij dela. V ZDA je tako predvidenih pet funkcionalnih področij, na Švedskem in avstrijskem Štajerskem je teh področij šest, medtem ko v Italiji na občinski ravni predvidenih devet, na višjih ravneh pa je štirinajst podpornih funkcij. Za Švico ni bilo pridobljenih ustreznih podatkov. Analiza je pokazala, da funkcionalna oz. štabna področja po posameznih državah sicer neposredno ne sovpadajo, a so v precejšni meri vsebinsko sorodna. Poleg tega so funkcionalne oz. štabne funkcije v veliki meri prilagodljive, kar pomeni da se posamezne funkcije dezaktivirajo, združijo, ali pa ad hoc oblikujejo dodatne.

Faza 3: Izdelava izhodišč modela vodenja

V tretji fazi je bilo izpostavljeno, da je prenos ICS v slovensko okolje zaščite, reševanja in pomoči smiseln, a v prilagojeni obliki, z ustreznim poimenovanjem in ob upoštevanju nacionalnih in lokalnih posebnosti.

Faza 4: Izdelava modela vodenja odziva/ukrepanja ob nesrečah v Republiki Sloveniji

V fazi 4 je bil oblikovan model vodenja, ki je uporaben za pristop k vodenju tako pri nesrečah kot pri drugih dogodkih in do določene ravni oblikovana izhodišča za posamezne elemente predlaganega modela. Znotraj SVOD je dodatno opredeljena organizacijska struktura za izvajanje vodenja odziva na dogodke in jo sestavlja pet osnovnih področij: vodenje, operacije, logistika, načrtovanje ter administracija s financami (VOLNA). Predvideno je, da se pet osnovnih področij uporablja glede na značilnosti dogodka in odziva nanj ter jih je mogoče nadalje razvejati in krčiti v skladu s potrebami in načelom ustrezne širitve vodenja.

Sistem vodenja odziva na dogodke (SVOD) je bil opredeljen kot standardiziran pristop k vodenju odziva na dogodke, ki z vzpostavitvijo enotne organizacijske strukture za izvajanje vodenja (VOLNA) in z vzpostavitvijo skupnega procesa načrtovanja odziva in njegovega vodenja ter urejenim informacijskih tokom in zagotovljenimi sredstvi za izvajanje vodenja odziva omogoča usklajen odziv različnih organizacij in njihovih virov ter različnih ravni oblasti.

Opredeljeni so bili tudi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vzpostavitev in delovanje SVOD:

• kadri: načrten izbor kadrov za vodenje, njihovo usposabljanje, vzdrževanje ustrezne ravni usposobljenosti, njihovo preverjanje, karierni razvoj ter presojanje uspešnosti pri izvajanju vodenja ob odzivu na nesreče in na vajah,
• usposabljanje: izobraževanje o vodenju, modelu vodenja in SVOD, usposabljanje za njegovo uporabo in vadba uporabe,
• literatura: razpoložljivost terminoloških slovarjev, razpoložljivost standardiziranih opisov nalog, razpoložljivost priročnikov za izvajanje nalog vodenja, strokovna literatura za izvajanje vodenja in usposabljanj,
• načrtno in stalno preverjanje delovanja SVOD,
• politična in institucionalna podpora modelu: ustrezna finančna sredstva za delovanje modela vodenja; umeščenost v pravni red ter zadostna raven politične in institucionalne podpore vzpostavitvi, vzdrževanju, razvoju in delovanju ob nesrečah.

Za vsako področje je bilo pripravljeno gradivo. Za področje kadrov je bil pripravljen pripomoček za pripravo modela presoje za izbiro vodij in kasnejše orodje za pomoč pri izbiri vodij. Za področje usposabljanja je bil pripravljen osnutek programa usposabljanj za uporabo SVOD, gradivo za usposabljanje in vaje ter vzorčni test za preverjanje znanja o uporabi strukture vodenja. Za področje literature je bil pripravljen terminološki slovar s 105 gesli in obsežno gradivo o modelu, SVOD, VOLNA in metodi dela organa vodenja. Gradivo postavlja tako terminološke kot vsebinske temelje za nadaljnji razvoj literature o vodenju na področju zaščite, reševanja in pomoči.

SVOD je bil v največji meri oblikovan skladno z veljavnimi doktrinami in pravnimi določili. Predlagane so bile nekatere spremembe, s katerimi bi pospešili vpeljavo SVOD ter odpravo razmeroma maloštevilnih neskladij. Potrebna bi bila posodobitev Doktrine zaščite, reševanja in pomoči, v manjši meri pa tudi dopolnitev nekaterih zakonskih in podzakonskih aktov.