Že polihistor in topograf baron Janez Vajkard Valvazor je v knjigi Slava Vojvodine Kranjske omenil čebelnjake v podobi hišk in ljudi, ki so skrbeli zanje ter za njihove male prebivalce.

Pomemben napredek na področju čebelarskega znanja je na ozemlju današnje Slovenije v 18. stoletju storil Peter Pavel Glavar (1721–1784), ki je ustanovil prvo čebelarsko šolo v Komendi in kasneje na Lanšprežu na Dolenjskem. Pomemben je njegov prevod dela "Razprave o rojenju čebel" in njegovo poročilo "Odgovor na predlog za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah", kjer opisuje način čebelarjenja na Slovenskem in vpelje nekatere pomembne tehnične novosti, kot so način vzreje matic, plemenitev matic zunaj panja ter prevažanje čebel na pašo.

Čebelarstvo v Sloveniji

Kako pomembno je čebelarstvo v Sloveniji, med drugim odražajo tudi številke, saj imamo po podatkih za leto 2020 11.293 čebelarjev, 15.420 čebelnjakov in več kot 210.000 čebeljih družin, kar je za 42 odstotkov več kot pred desetimi leti. Nezanemarljiv je tudi podatek, da je naša država s petimi čebelarji na 1000 prebivalcev v samem vrhu držav članic EU. Slovenci smo čebelarski narod in čebelarjenje ima v Sloveniji poseben status kmetijske dejavnosti. Zavedanje o pomenu čebel in skrbi zanje je pri nas zato na visoki ravni.

Njihova neumorna pomočnica je avtohtona kranjska čebela (Apis mellifera carnica), ki slovi kot delavna, skromna, odporna žival z odličnim smislom za orientacijo. V Sloveniji je dovoljeno čebelariti le z avtohtono kranjsko čebelo. Naša država je bila prva država EU, ki je čebele zakonsko zaščitila. Zaščitene so na podlagi Zakona o živinoreji, Slovenija pa je v predpristopni pogodbi k EU svoje ozemlje zavarovala kot izvorno območje kranjske čebele. S tem se je zavezala, da bo storila vse za njeno ohranitev.

Zato tudi ni nič presenetljivega, da imamo v Radovljici Čebelarski muzej, slovenski čebelarji pa se na lokalni ravni povezujejo v lokalna društva, ki delujejo v okviru Čebelarske zveze Slovenije. Tradicijo čebelarstva so slovenski čebelarji nadgradili tudi v čebelarski turizem.

Med

Med v Sloveniji lahko štejemo za naše enkratno naravno bogastvo. Na uspešnost čebelarske proizvodnje vpliva veliko dejavnikov, in sicer vremenske razmere, zimske izgube čebeljih družin, izgube zaradi bolezni čebel, zastrupitve ter še marsikaj.

Pridelava medu v Sloveniji količinsko iz leta v leto niha, tako da smo ga v letu 2020 pridelali 1293 ton. Čebelarji so največ medu pridelali leta 2001, in sicer rekordnih 2550 ton, leta 2014, ko ga je bilo najmanj, pa 471 ton. Čebelarji s pridelkom sicer zadostijo dobri polovici domače porabe, tako da je bila stopnja samooskrbe z medom v letu 2020 67-odstotna. 

Prevladujoči način čebelarjenja je v AŽ-panjih. V Sloveniji se večina čebelarjev s čebelarstvom ukvarja ljubiteljsko ali pa jim je to postranska dejavnost. Med imamo zelo radi, saj ga na leto za prehrano porabimo približno kilogram na prebivalca. Najraje pa ga kupujemo kar pri čebelarjih, saj ti več kot 80 odstotkov svojega pridelka prodajo neposredno na domu. 

Čebelarski turizen

Apiturizem oziroma čebelarski turizem je sodoben turistični produkt, pri katerem se lahko Slovenija upravičeno pohvali, da je vodilna svetovna destinacija. Z apiturizmom smo uspeli preoblikovati bogato čebelarsko kulturo in tradicijo v edinstveno turistično ponudbo z visoko dodano vrednostjo, ki ljudi izobražuje in v njih razvija visoko stopnjo spoštovanja in odgovornosti do naravnega, kulturnega in družbenega okolja.

Ponudba apiturizma v Sloveniji je zelo bogata. Obsega obiske čebelarjev, pri katerih spoznamo življenje čebel, predstavitve ter degustacijo čebeljih pridelkov in različnih medenih izdelkov, oglede arhitekturno tipičnih čebelnjakov in čebelarskih muzejev ter predstavitve izdelovanja okrasnih predmetov iz čebeljega voska, poslikav panjskih končnic in peke izdelkov iz medenega testa.

Čedalje pomembnejšo vlogo ima v okviru apiturizma tudi apiterapija. To je skupni izraz za postopke, namenjene krepitvi zdravja ter preprečevanja in lajšanja zdravstvenih težav s čebeljimi pridelki ali pripravki. Nekateri čebelarji so svoje čebelnjake že prilagodili za uporabo v terapevtske namene. Ponujajo vdihavanje arom čebeljih pridelkov, poslušanje brenčanja čebel, masažo z medom, termoterapije, medene kopeli in podobno.