Na razvoj in videz slovenskih državnih simbolov so vplivale zlasti zgodovinske okoliščine: boj Slovencev za neodvisnost in geografsko enotno zedinjeno Slovenijo, težnje po ohranitvi slovenskega jezika ter boj za temeljne politične in človekove pravice. Temelji slovenskih simbolov so se v duhu prebujenja narodov izoblikovali v 19. stoletju.

Slovenska zastava

Slovenska narodna zastava se je kot simbol narodne zavesti uveljavila že v 19. stoletju. Slovenci smo barve (bela, modra in rdeča) določili na podlagi barv iz grba dežele Kranjske in jih predlagali v potrditev tedanji avstrijski vladi na Dunaju, kjer so barve potrdili. Prvi so slovensko narodno zastavo izobesili slovenski študentje na Dunaju marca 1848, v času revolucionarnega vrenja.

V Ljubljani je prvič zavihrala 7. aprila 1848, ko jo je slovenski domoljubni študent Lovro Toman s somišljeniki izobesil na stavbi gostilne Zlata riba na Wolfovi ulici 8.

Z izobešanjem slovenske tribarvnice je odgovoril na izobešanje nemške zastave na stolpu Ljubljanskega gradu. V spomin na to dejanje zaznamujemo 7. april kot dan slovenske zastave.

Slovensko državno zastavo je 24. junija 1991 določila takratna slovenska skupščina. Tik pred slovensko osamosvojitvijo je nova slovenska državna zastava nadomestila staro republiško zastavo.

Grb Republike Slovenije

Slovenija leži na stičišču alpskega, sredozemskega, panonskega in dinarskega sveta. Raznovrstnost na tako majhnem prostoru se kaže tudi v simboliki slovenskega grba.

Grb ima obliko ščita. V sredini je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit ima po levi in desni strani rdečo obrobo, tako da so v njem vse tri barve, ki jih ima tudi slovenska zastava. Spodnji del grba simbolizira slovensko pokrajino, ki jo obkrožajo alpski vrhovi na severozahodu, primorska pokrajina na jugu in Panonska nižina na vzhodu.

Avtor grba je akademski kipar Marko Pogačnik, ki grb utemeljuje kot »kozmogram« države Slovenije.

Slovenska himna

Slovenci smo uradno himno, to je Zdravljica, dobili šele leta 1990, le nekaj mesecev pred decembrskim plebiscitom o samostojnosti države. Besedilo slovenske himne je sedma kitica pesmi največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna Zdravljica, melodija pa iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla.

Zdravljica je bila napisana leta 1844, v času pomladi narodov v Evropi, v okvirih gibanja Zedinjena Slovenija, ki je intenzivno delovalo na kulturnem in političnem področju narodnega prebujenja.

Pesem, ki govori o sožitju in sobivanju narodov, je zdravica vsem ljudem dobrega srca.

Zdravljica v družbi evropskih himn izstopa v pozitivnem smislu. Njeno sporočilo presega nacionalizem: prav v predzadnji, sedmi kitici (Žive naj vsi narodi) pesem doseže vrh v razglašanju vrednot miru, strpnosti in sodelovanja med narodi.

Marca 2020 je Evropska komisija Prešernovi Zdravljici podelila tudi znak evropske dediščine. Lahko rečemo, da je pesnik France Prešeren z zbirko pesmi Poezije slovenski jezik povzdignil na evropsko raven.