Številčna družina Janša z Breznice na Gorenjskem je bila bolj revna – a krasila jo je marljivost, pa tudi nadarjenost za slikarstvo. Janšev rod je bil že dolgo vnet za čebelarstvo in marljivosti so se verjetno učili od čebel. Anton je bil najstarejši izmed devetih otrok (rodil se je 20. maja 1734) in ga je že od malega spremljala želja, da bi se učil slikarske umetnosti. Leta 1766 je skupaj s petnajst let mlajšim bratom Lovrom odšel na Dunaj – v bakrorezno risarsko šolo, kjer se jima je leto pozneje pridružil še brat Valentin. Lovro in Valentin sta se uveljavila kot uspešna slikarja, Anton pa se je leta 1769 posvetil čebelarstvu.

Čebelarsko znanje je Janša ponesel na cesarski Dunaj

Prijavil se je na razpis dunajske Gospodarske družbe (Ekonomie Gesselschaft), ki je iskala dobrega čebelarskega učitelja. Že leta 1770 je z odliko opravil izpite in postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na čebelarski šoli v Augartnu na Dunaju, ki jo je ustanovila Marija Terezija. Dobil je nalogo, da potuje po Avstriji ter preučuje in poučuje čebelarstvo. Svoje čebelarsko znanje, ki ga je pridobil v »šoli« pred domačim čebelnjakom na Breznici, je z vsem žarom začel izpopolnjevati in poglabljati. Kmalu je zaslovel z nazornimi predavanji, utemeljenimi na izjemnem poznavanju čebel. Kranjski način čebelarjenja je razširil po vsej deželi. Janša je prvi učil, da se čebele ne smejo moriti in da jih je treba voziti na pašo.

Poleg poučevanja čebelarjenja se je Anton Janša lotil tudi pisanja učbenikov in v njih prikazal lastni način čebelarjenja, ki se je bistveno razlikoval od učenja drugih tedanjih čebelarskih piscev. Napisal je dve odmevni strokovni knjigi (v nemščini): leta 1771 Razpravo o rojenju čebel (Abhandlung vom Schwärmen der Bienen), pozneje pa še Popolni nauk o čebelarstvu (Vollständige Lehre von der Bienenzucht).

Obe sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej napačnih razlag. Danes sta prevedeni v večino evropskih jezikov. Kot čebelar je znan po spremembi velikosti panjev in njihovi obliki, ki je omogočila skladanje panjev v blok.

Janševo znanje se je širilo tudi v domači Kranjski

Malo pred tem je na zaprosilo gospodarske družbe pri cesarici na Dunaju še en slovenski čebelar podrobneje preučil in zapisal način in razmere za čebelarjenje na Kranjskem. To je bil Peter Pavel Glavar, župnik iz Komende, ki je na podlagi izrednega poznavanja čebel in čebelarjenja predstavil načina čebelarjenja na Kranjskem v tistem obdobju, ki je bilo v marsičem naprednejše kot v drugih avstrijskih deželah. V letih 1776–1778 je iz nemščine prevedel in z lastnimi spoznanji dopolnil Janševo knjigo Razpravo o rojenju čebel in s tem postal pisec prve slovenske strokovne knjige. Če je bil Anton Janša prvi učitelj in promotor slovenskega čebelarskega znanja na Dunaju, pa si je Peter Pavel Glavar prizadeval za razvoj čebelarstva na tedanjem Kranjskem in ustanavljanje čebelarskih zadrug ter čebelarske šole na Dolenjskem.

Panj AŽ zaradi Antona Žnideršiča

Slovenci imamo še enega slavnega čebelarja, Antona Žnideršiča (1874–1947). Bil je gospodarstvenik, od otroštva pa se je zanimal tudi za čebele, gojil je okoli petsto čebeljih družin. Ugotovil je nekatere pomanjkljivosti razširjenega panja kranjiča, nato pa razvil novo vrsto panja, ki je omogočal hiter razvoj čebeljih družin ter večji pridelek medu in voska. Ker se je pri razvoju zgledoval pri italijanskem čebelarju Albertiju, so novi panj poimenovali Alberti-Žnideršičev, ali kratko panj AŽ oziroma kar žnideršič ali žnideršičevec.

Ponovni zagon čebelarstva na Kranjskem zaradi družine Rothschütz

Potem ko je bilo slovensko čebelarstvo v polnem zagonu v 18. stoletju, je začelo opazno nazadovati, ko se je pojavil sladkor. Čebelarstvo se je znova razmahnilo v drugi polovici 19. stoletja, ko se je začela trgovina s kranjskimi čebelami, pospeševali pa so jo tudi čebelarski sejmi.

Za napredek čebelarstva na Kranjskem v 19. stoletju in na prelomu v 20. stoletje ima gotovo največ zaslug družina Rothschütz. Največja zasluga te družine je, da so z vsestransko popularizacijo kranjske čebele ter v številnih strokovnih člankih in knjigah pripravili strokovne temelje, na podlagi katerih je sivka prepoznana kot samostojna podvrsta ali raca medonosne čebele Apis mellifera carnica. Poleg tega ima Filip Rothschütz velike zasluge tudi za začetek trgovine s čebelami.

Vendar pa je bil Filipov sin baron Emil Rothschütz glede čebelarstva najpomembnejši član družine. Poročil se je z grofico Antonijo Lichtenberg iz ene najstarejših plemiških družin na Kranjskem in se z ženo preselil v graščino Podsmreka pri Višnji Gori. Tam je ustanovil Kranjski trgovski čebelnjak. Ta je postal središče čebelarskega dogajanja na Kranjskem. Lotil pa se je tudi velike trgovine s čebelami.

V svojih štirih trgovskih čebelnjakih je imel Emil Rothschütz več kot tisoč panjev. Bil je tudi vsestranski inovator, izumil je številne čebelarske pripomočke in potrebščine ter jih predstavljal v svojih prodajnih katalogih. Njegova posebna odlika pa je bila izobraženost in razgledanost. Sodeloval je s številnimi čebelarskimi strokovnjaki, bil je napreden na evropski ravni. V različne, zlasti nemške čebelarske strokovne revije je pisal številne članke, ukvarjal se je tudi z založništvom. Poleg katalogov za svojo obrt je napisal tudi nekatera temeljna dela o čebelarstvu. V Podsmreki je zasnoval obsežno knjižnico. Bil je eden izmed treh soustanoviteljev Kranjskega društva za umno čebelarstvo leta 1873 in njegov predsednik. Društvo je izdajalo glasilo Slovenska čebela, vzporedno pa še glasilo v nemščini Die Krainer Biene.

Močna čebelarska tradicija se je v Sloveniji ohranila do današnjih dni

Čebelarji na Kranjskem so že v 18. stoletju čutili potrebo po združevanju in se povezovali, da bi izpopolnjevali znanje, saj se je način čebelarjenja prilagajal tehnološkemu napredku. Konec 19. stoletja so začela delovati prva društva, ki so izdajala tudi periodiko – revijo Slovenski čebelar, ki izhaja še danes in je najstarejša redno izhajajoča strokovna periodična publikacija v Sloveniji. Tudi to priča o močni čebelarski tradiciji na Slovenskem.

Slovensko znanje na področju čebelarstva je izjemno, zanimanje zanj pa se z obeleževanjem svetovnega dneva čebel spet povečuje.

Slovenska vlada je ustanovila Slovensko čebelarsko akademijo, ki čebelarjem ponuja višjo raven strokovnega znanja. V okviru Slovenske čebelarske akademije potekajo neformalna izobraževanja na področju čebelarstva, namenjena predvsem tujim državljanom, izvajalcem izobraževanj in drugi zainteresirani javnosti, izvajajo pa jih visoko usposobljeni strokovnjaki s praktičnimi izkušnjami.