Gre za vrhunski nabor umetnikov, ki so s svojimi dosežki trajno obogatili slovensko kulturno krajino. Tri desetletja, ki so medtem minila, so njihov prispevek slovenski kulturni zakladnici še osvetlila. Tridesetletnica samostojne Slovenije je tako priložnost, da znova osvežimo spomin na Prešernove nagrajence iz časa, tako prelomnega za slovensko kulturo in družbo.

Skladatelj Jakob Jež se je rodil 23. novembra 1928 v Boštanju. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1954, njegovo takratno in poznejše raziskovanje pa je pretežno zaznamovano s preučevanjem življenja in dela skladatelja Marija Kogoja. Njegova dela so namreč Jakoba Ježa kot raziskovalca vseskozi zanimala. Zbiral, dopolnil in revidiral je več Kogojevih samospevov in klavirskih skladb, ob čemer je razvijal tudi lasten kompozicijski slog. V osnove kompozicije sta ga uvedla profesorja Marijan Lipovšek in Karol Pahor, Kogoj pa je odločilno vplival na Jakoba Ježa lastni glasbeni izraz »z intimno ekspresivnostjo, razvitim smislom za barvo, liriko in ohlapne strukture – moderno in sodobno govorico«, kot Ježev glasbeni slog označi Leksikon jugoslavenske muzike.

Skladatelj Jež je svoje veselje do glasbenega ustvarjanja vrsto let prenašal na mlajše rodove kot pedagog na glasbeni šoli in nižji gimnaziji v Ljubljani, zadnja leta pred upokojitvijo pa je bil redni profesor glasbene vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Deloval je tudi kot urednik glasbene revije Grlica (1968–1988) in Naši zbori (1991–1998), med letoma 1967 in 1970 pa je bil tudi urednik biltena Skladatelj. Prejel je več nagrad za svoje življenjsko skladateljsko delo, leta 2004 pa še Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zborovski opus.

Anton Zoran Mušič, slovenski slikar, se je rodil leta 1909 na Krasu. Kraška krajina spada v njegovo temeljno motiviko. K njej se rad vrača, tudi zato, ker ga je življenjska pot odnesla v tujino od Benetk do Pariza, kjer je preživel večji del svojega ustvarjalnega življenja, nato spet v Benetke, kjer je leta 2005 umrl.

Takole je ob rob razstave njegovih del v Moderni galeriji leta 2009 o njem zapisala kustosinja razstave Breda Ilich Klančnik: »Če si je Mušič s Konjički, naslikanimi večinoma na majhna platna, utrl pot med zbiralce sladokusce, je s ciklom Nismo poslednji leta 1970 dobesedno osupnil strokovno javnost. Obračanje maloštevilnih listov z risbami iz Dachaua, ki jih je umetnik hranil na dnu ateljejskega predalnika, in četrt stoletja potlačena doživetja pekla so presunljivo odjeknila v seriji grafik in oljnih podob z nagrmadenimi trupli. Tragični dogodki in sočasne nove žrtve so pokazali varljivost upanja nekdanjih taboriščnikov, da je postaja Dachau poslednja v zgodovini človeške norosti, groze in nasilja. Brezizhodnost in razmišljanje o minevanju sta se kmalu, vsaj navidezno, umaknila Rastlinskim motivom, ki pa v nadrobnostih razraslega vejevja in razpredenih korenin pogosto spominjajo na krčevito prepletene ude in okostenele roke mrličev.«

Mnogi vrhunski umetniki ostanejo za življenja pogosto nerazumljeni, priznanje njihovega dela jih čaka šele po smrti. Mušič si je s svojim raziskovalnim duhom, ki ga je gnal po vsej Evropi, pridobil sloves vrhunskega ustvarjalca in klasika moderne umetnosti že v času svoje umetniške kariere.

Marjan Rožanc

Marjan Rožanc je v uvodu svoje knjige Roman o knjigah zapisal: »Redko kaj lahko človeka zagrabi in prekvasi tako kot knjiga. Vse druge dogodivščine in celo neposredni in intenzivni odnosi z ljudmi največkrat nimajo niti pol toliko moči, vsaj moja in še marsikatera skušnja je taka. Nedolžno in prikupno dekle sem lahko vzljubil na prvi pogled, naivnega prijatelja sem lahko pomiloval, naduteža preziral ali celo sovražil, vendar je bilo vse to nazadnje le ljubezen, pomilovanje in prezir, ki mojega življenja niso trajneje prekvasili. Nasprotno pa je lahko kaj takega storila že povprečna knjiga, najmanj tako, kot da je v njej povzeta globlja in trajnejša človeška skušnja.«

Pisatelja Marjana Rožanca je trdo delavsko okolje, v katerem je odraščal, zaznamovalo tudi v ustvarjalnem smislu. V prvem obdobju je bil pripovednik in dramatik socialnega realizma, ki ga je vodil v  kritiko družbe, zaradi česar je bil v mladih letih večkrat zaprt.

Rodil se je delavskim staršem na obrobju Ljubljane, zato ne čudi podatek, da se je kot pomožni delavec že s štirinajstimi leti zaposlil v ljubljanski Kartonažni tovarni. Po končani grafični šoli se je zaposlil kot risar v tiskarni Ljudske pravice v Ljubljani, nato pa odšel na služenje vojaškega roka, svoji nemirni usodi na proti.

Leta 1951 je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen zaradi sovražne propagande na tri leta in pol strogega zapora. Kazen je prestajal po vojaških  zaporih, kazenskih deloviščih in rudniku svinca.

Po vrnitvi se je zaposlil v tiskarni, znova se je družbeno aktiviral s pisanjem za različne časopise, poskušal z gledališčem, ki ga je oblast zaprla, v svojem bivanju na Krasu pa je pisal predvsem zgodbe o življenju preprostih, malih ljudi.

»Zadnje obdobje Rožančevega ustvarjanja je značilno po tematiki, ki zadeva duhovno razsežnost človekovega bivanja in s tem pogosto nemočno napetost med spoznanjem in zahtevami življenja. Tako Marjan Rožanc v svojih poslednjih pripovedih vedno več prostora nameni premišljevanju in duhovnemu iskateljstvu,« je zapisala literarna zgodovinarka Helga Glušič.

Od leta 1993 podeljujejo nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično knjigo.

Avtor: Franci Donko