Gospod minister, kje vas je dobil osamosvojitveni čas?

Torej tista leta, zlasti 1990 in 1991, so bila zame kar nekako posebna, ne zgolj zato, ker smo se osamosvojili, v tistih letih sem se namreč poročil, leta 91 smo oktobra dobili tudi prvo hčer, torej takrat so se zgodile tiste najbolj bistvene spremembe v mojem življenju. V dneh, ko nas je zajela vojna, sem bil aktiviran kot teritorialec. Doma so me iskali tudi pripadniki druge strani, torej obveščevalci JLA, kajti takrat je bilo kar pomembno, na katero stran si šel, in JLA je bila takrat še precej živa. Samo vojno sem pričakal in preživel bolj v nekem čakanju, v nekdanji občini Ljubljana Šiška. Tam je bil štab, kamor smo prišli vsi teritorialci. Na žalost nismo imeli orožja, ki bi ga lahko uporabili. V neposrednih vojnih operacijah v tem času nisem sodeloval, pač pa smo bili posebna enota, inženirci, torej tisti, ki smo bili zadolženi za to, da bi, če bi bilo treba, razstrelili kakšen most ali kaj podobnega.

Se kakšnega dogodka iz časa osamosvojitvene vojne še posebej spominjate?

V času desetdnevne vojne sem nekega dne doma, kjer sem bil na »čakanju za vpoklic«, nenadoma slišal strašen pok relativno blizu. Vsi smo šli ven, sam sem celo splezal na streho svojega doma in kakšnih 400 metrov zračne črte stran videl ogromen oblak dima. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za sestrelitev helikopterja, ki je letel nad Rožno dolino. Pravzaprav je najprej letel nad predsedniško palačo in palačo vlade in bil, glede na to, da ni upošteval prepovedi letenja, sestreljen in je strmoglavil 400 metrov od našega doma v Rožni dolini, na žalost tudi s smrtnimi žrtvami.

Nedvomno je šlo za zelo negotovo obdobje, kakšen izid dogajanj pa ste pričakovali v tistem času?

Dejstvo je, da nisem bil vpet v kakšne poveljniške ali podobne strukture, da sem bil pravzaprav povsem navaden vojak, tako kot že v jugoslovanski vojski. Seveda si nisem mislil, da bo JLA dejansko napadla, to moram odkrito povedati, mislim, da so to vedeli zgolj takrat zelo modri voditelji, od obrambnega in notranjega ministra, pa Krkoviča, recimo, ki so se dejansko pripravili na to možnost. Nisem si pa mislil, da bo JLA tako hitro razpadla. Bil sem zelo presenečen nad tem, kako hitro se je ta veliki stroj JLA sesul. Kar niti ni tako nenavadno, če se spomnim teh nekaj let, ko sem služil v JLA, je bilo že takrat vse na trhlih nogah. Se pravi, velika fasada, veliko govorjenja, veliko denarja, ampak neke pripadnosti, neke želje po zavarovanju in obstoju takšne armade pa ni bilo.

Zadnjih pet let ste predsednik Združenja za vrednote samostojne Slovenije, ki je lani praznovalo deset let obstoja. Kako bi na kratko predstavili združenje?

Združenje je gotovo pomembno prispevalo k temu, da so se določena zgodovinska dejstva iz časa našega osamosvajanja izkristalizirala, predvsem pa, da so določeni dogodki iz tega časa dobili verodostojno in pomembno vrednost. Naj omenim samo tri takšne dogodke, ki so bili do takrat popolnoma zamolčani. Prvi se je zgodil v Poljčah, ko so se Demosovi poslanci odločili za plebiscit. Tega do takrat ni nihče proslavljal ali pa zelo po tiho. Drug pomemben dogodek, ki smo ga ravno tako začeli mi, je dogodek, ki je vezan na našo Primorsko in se imenuje dan prej. Gre za tiste dogodke, kjer so se Slovenci, torej Vrhpoljčani, z živimi telesi ulegli pod tanke in preprečili izhod iz vojašnice na naše južne meje. To je dogodek, ki je bil takrat sicer znan v lokalnem okolju, nikakor pa ne na državni ravni. In pa tretji dogodek, ki je bil tudi ključen, vendar ga ni začelo najprej obeleževati naše združenje, že pred tem ga je zelo poudarjal tudi Moris, ki ga je ustanovil Tone Krkovič. Gre za postroj v Kočevski Reki, a brez podpore združenja tega postroja ne bi spravili na tako raven, kot smo ga, da je navsezadnje zdaj, ob 30-letnici, tam znova nastopil tudi predsednik republike in tudi s svojim govorom znova dal izjemen pomen temu dogodku. Pomemben je z dveh plati, zaradi demonstracije naše moči, takrat se je pač prvič predstavljalo naše novo orožje in JLA je lahko videla, da bo TO RS ustrezno pripravljena, še bolj pomembno pa je bilo, da je bil umeščen v pravi trenutek, torej nekaj dni pred plebiscitom. Državljani so videli, da smo tudi na vojaškem področju pripravljeni ali pa bomo pripravljeni, tako da je bila dana dodatna spodbuda tudi za to, da smo se takrat v tako veliki meri odločili za ZA na plebiscitu. Je pa še cela vrsta drugih dogodkov, ki so manjši, ampak ravno tako pomembni, tako na lokalnih kot regionalnih ravneh, in mislim, da je naše združenje v teh desetih letih zraslo iz neke začetne anonimnosti v dovolj močno civilnodružbeno organizacijo, ki je zdaj prepoznavna znotraj celotne države.

Ali mladi, rojeni po tem obdobju, dovolj vedo, kako je nastajala samostojna Slovenija?

Prepričan sem, da je slovenski vzgojno-izobraževalni sistem v tem pogledu popolnoma zatajil. Mi danes ne vzgajamo otrok v nekem duhu, da smo si državo izborili, da državo imamo, kaj pravzaprav to pomeni, kako smo sploh do nje prišli, s kakšnimi napori … nenazadnje, nihče tudi ne pomisli, da imamo sredi Evrope pokrajino, ki je precej večja od Slovenije, Katalonijo s precej več ljudmi, ki verjetno še naslednjih 100 let ne bo imela svoje države, mi pa jo imamo. Res je del obveznosti na civilnodružbenih organizacijah, torej tudi na našem združenju, ampak te organizacije ne morejo nadomestiti vzgojnega procesa, ki bi moral potekati v šolah.

Se Slovenci danes dovolj zavedamo velikega pomena osamosvojitvenega dogajanja in dejstva, da imamo svojo državo, je po vašem mnenju zgodovinski spomin na nastanek naše države dovolj prisoten?

Absolutno premalo, res smo v nekem posebnem času, ko smo zelo omejeni, ampak če pogledam priprave prejšnje vlade, ki je vladala do marca lani, na 30. obletnico osamosvojitve, praktično ni bilo narejenega popolnoma ničesar. Naša vlada se je tega lotila takoj. Verjamem, da bomo uspeli vsaj z nekimi primernimi obeležitvami s programom, ki bo širši in bo zajel celotno Slovenijo, tako občine kot celotno državo in zlasti izobraževalni proces, bodisi z neko novo edicijo ali čim drugim. Ravno ta teden naj bi se o tem pogovarjali tudi člani organizacijskega odbora in ministrica za šolstvo.

Opozoril bi še na razkorak med tistimi, ki jih v naši družbi vendarle ni malo, ki še zmeraj poudarjajo ali pa glorificirajo nekdanjo državo z ne vem kakšnim povzdigovanjem socialističnega sistema, in tistimi, ki smo, pod narekovajem, na drugi strani. Ta razkorak je še zmeraj zelo velik in tiste zavore ali pa polena, ki jih vtikajo v kolesja ravno ti, ki se nikoli niso, pa tudi zdaj že celo njihovi potomci, sprijaznili s tem, da imamo svojo državo ali da smo iz bivše države odšli, je tako velik, da bo verjetno potrebna še kakšna generacija, da bomo prišli na raven države, za katero je to, da imamo svojo državo, največji državni praznik. ZDA, Francija in druge države imajo precej drugačen odnos do dneva – do datuma, ko obeležujejo nastanek svoje države.

Zato v letu obeleževanja 30-letnice samostojnosti želim vsem našim državljanom in državljankam predvsem obilo ponosa, da imamo samostojno državo, in pa seveda vsem želim tudi to, da se zavemo, kako privilegirana generacija smo bili, da smo to v svojem življenju dosegli, da smo bili poleg, če se temu tako reče. Vsem nam in seveda tudi mlajši generaciji polagam na srce, da naj to vrednoto vedno gojimo in zalivamo, da bo med nami rastla.

Avtorica: Vesna Žarkovič