Gospa Sonja Majer, v času osamosvajanja Slovenije, pred 30. leti ste bili v službi na Sekretariatu za obrambo v Domžalah. Kako se spominjate tistega časa?

Povem lahko, da smo bili takrat delavci upravnega organa vpoklicani, oziroma smo imeli po sistemizaciji del in nalog dolžnost, da smo dela  in naloge opravljali po navodilu nadrejenega, tako da sem bila v tistem času, od 27. 6. 1991 in naprej, ves čas na tej dolžnosti kot delavka upravnega organa. V boje nisem bila vključena, kot delavka sem sodelovala in iz tega naslova imam status vojne veteranke.

Se spominjate, ali je bilo tudi v Domžalah v tistem času kaj prestopov iz JLA v Teritorialno obrambo, v bodočo Slovensko vojsko?

Prestopi so bili, posamezniki so prišli in smo jih obravnavali in jih po navodilih napotili naprej, na republiški sekretariat.

Kako pa je bilo v času vojne? Najbrž je bilo težko potovati od doma do službe, ste bili ves čas tam? Kako se spominjate tistih dni vojne?

 V času začetka vojne, 26. 6. pa do 27. 6. 1991 sem bila na upravnem organu, kjer sva s sodelavko tudi preživeli noč. Pot od službe do doma in obratno je bila naporna, ker sem živela na območju Trzina, kjer so bile v tiste času barikade. So mi pa fantje na barikadah tudi malo pomagali pri prehodu, ker sem bila s kolesom, da sem prišla varno do doma.

Kakšne naloge ste imeli v tistem času, ko je šlo za osamosvajanje Slovenije, tudi v vojaškem smislu?

Naloge, ki smo jih opravljali delavci so prihajale vsakodnevno. Bili so vojaški vpoklici, tudi mobilizacija je bila dejansko izvajana. V tem času smo po potrebah in navodilih 55. območnega štaba dopolnjevali enote z obvezniki, pa tudi z motornimi vozili.

 Pred tridesetimi leti ste bili "sredi dogajanja". Kakšne spomine imate na tisti čas?

Če se spomnim nazaj, mislim, da je bilo kar zahtevno, čeprav se tega takrat nismo tako zavedali. Šele kasneje je prišlo za nami, kaj vse bi se lahko zgodilo. Takrat smo bili na dveh lokacijah. Na občini in na rezervni lokaciji, na policijski postaji v Domžalah. Spominjam se, mislim, da je bilo že ob koncu vojne, ko je prišlo do napada na oddajnik. Takrat smo se pa delavci dejansko tudi precej prestrašili. Iznenada je prišel zvok (za zračni napad) in v tistem smo vsi nekako reagirali, eni so šli pod mize, eni smo se odmaknili kam drugam. Nismo vedeli točno, kaj se dogaja. Bilo je pretresljivo.

Gospa Majer, želeli smo se osamosvojiti in se tudi smo. Kako vidite Slovenijo po tridesetih letih od tistega dogajanja?

Želela bi povedati, da sem pričakovala več. Več enotnosti. Tudi zdaj, ko je epidemija. Držati se moramo ukrepov, ki nam jih je naložila vlada. Mislim pa, da bo šlo naprej, da bomo zmagali tudi na tej poti.

Gospa Majer, pravzaprav ste bili neposredna udeleženka spopadov pri Trzinu, ki so bili eni hujših v Sloveniji. Kako se spominjate tistega časa?

Povem lahko, da sem v tistem času to občutila kot "prehod skozi", ker sem bila ves čas na dolžnosti, v službi. V tem času je bil doma mož, ki je skrbel za otroke. Pripovedoval mi je - pa tudi iz slik sem kasneje videla - kakšne grozne stvari so se dogajale na barikadah. Drugače pa sama v tem času nisem videla spopadov, ker sem bila takrat na delovni dolžnosti. Ni bilo enostavno, tudi zato, ker smo živeli blizu.

Mož mi je pripovedoval, kaj se dogaja v Trzinu. Lahko povem tudi, da tisto jutro, preden so prišli tanki iz vojašnice, smo vse to slišali. Bili smo namreč blizu zdajšnje obvoznice. Tam smo živeli. Bilo je zastrašujoče, bali smo se. Za sebe, za družine, za otroke. Nismo vedeli kaj bo, kaj se bo zgodilo. V negotovosti smo bili.

Zatem sem bila referentka za vojaške zadeve, izdajala sem potrdila o udeležbi v vojni. Vodila sem zaslišanja prič. Za vsakogar, ki ni bil na seznamu, je bilo treba voditi posebni ugotovitveni postopek na osnovi prič.

Marsikaj sem slišala, neverjetne stvari so mi povedali v tem času. Tudi to vem, kako so se ljudje v novem naselju v Trzinu organizirali. Po kleteh so imeli zaloge stvari, hči pa mi je pripovedovala, kako so šli v bunker k sosedovim. Moj pokojni mož je takrat celo zunaj delal, bil je na vrtu, vendar je imel vedno radio pri sebi, da je poslušal poročila. On je bil namreč rezervni častnik, vendar v tem času ni bil razporejen v enoto, ker sem bila jaz na delovni dolžnosti. Oba iz gospodinjstva nisva mogla biti razporejena zaradi otrok. Drugače pa bi se tudi on prijavil, oziroma bi verjetno bil vpoklican.

Delavci upravnega organa smo bili tudi oboroženi. V službo sem se vozila s kolesom, v torbici pa sem vedno imela pištolo. Vožnja med Domžalami in Trzinom je bila zelo neprijetna, ker je bilo vse prazno. Vozila sem lahko po sredini ceste, vse je obstalo.

Gospa Majer, prej sva govorila o prestopnikih iz Jugoslovanske vojske v Slovensko vojsko. Hkrati pa se v tem času pojavi vprašanje nabornikov, ki bi morali biti vpoklicani v Jugoslovansko vojsko, pa so se zaradi domoljubja temu izognili. Veste, kakšne poti so ubrali, da so se izognili vpoklicu?

Kot mi je znano, so jih v tistem času delavci območnega štaba prepeljali na lokacije, kjer so jih čuvali, da jih ne bi zasegli. Potem so bili nekaj časa tudi na drugih lokacijah, kjer so jih usposabljali in jih skrivali. Predhodno so tudi vso njihovo dokumentacijo iz Sekretariata za obrambo prepeljali na rezervno lokacijo, na policijsko postajo. Tam so hranili dokumentacijo teh fantov, ki bi morali biti vpoklicani. Istočasno so pa te fante tudi obveščali o vpoklicih in jih s tem obvarovali pred neželenimi vpoklici v JLA.

Gospa Majer, hvala za pogovor.

Avtor: Franci Donko