Na slovenskem ozemlju je mnogo jam, ki so prazgodovinskemu človeku služile kot zatočišča in v katerih so arheologi odkrili zanimive najdbe kamnitih ter koščenih orožij in orodij. V času mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju živeli koliščarji, ki so svoja lesena prebivališča zgradili na kolih, zabitih v vodo ali močvirnata tla. Ukvarjali so se z lovom, ribolovom, živinorejo in kmetovanjem. Leta 2002 so arheologi izkopali leseno kolo z osjo, ki sodi med najstarejše do zdaj odkrite najdbe kolesa na svetu. Staro je več kot 5.000 let.

V zgodnjem železnem ali halštatskem obdobju od 8. do 4. st. pr. Kr. so današnje slovensko ozemlje poseljevala različna plemena, ki so uporabljala železo za izdelavo orožja, orodja in drugih predmetov. Plemenska družba se je razslojevala v vladavino vojaške aristokracije. Zlasti na Dolenjskem so bili najdeni mnogi čudoviti primerki iz tega obdobja (situle, čelade, orožje, ogrlice).

Noriško kraljestvo je bila zveza različnih plemen, ki je bila ustanovljena v 2. stoletju pr. Kr. po prihodu Keltov v jugovzhodni alpski prostor. Njena moč je temeljila na pridelovanju in predelovanju železa v najrazličnejše izdelke, ki so jih visoko cenili tudi Rimljani (npr. kratki meč ali gladius). Središče Noriškega kraljestva je bilo na Štalenski gori na avstrijskem Koroškem.

Od konca 2. st. pr. Kr. se je rimski imperij širil na današnje slovensko ozemlje, ki je bilo v prvih letih prvega tisočletja vključeno v rimsko državo. Ozemlje je bilo razdeljeno v tri province: Venecija in Istra, Norik ter Panonija. V številnih mestih ali civitas so prebivalci živahno trgovali, se ukvarjali z obrtjo in trgovino, ob morju pa s pomorstvom, gojenjem oljk in pridelovanjem soli. Najpomembnejša rimska mesta na današnjem slovenskem ozemlju so bila: Emona (Ljubljana), Petovio (Ptuj), Celeia (Celje) in še nekatera druga. Mesta so bila tudi pomembna središča zgodnjega krščanstva (škof sveti Viktorin Ptujski).

Konec četrtega stoletja je zaznamoval začetek preseljevanja in vdorov ljudstev na ozemlje razpadajoče rimske države. Leta 394 je bila v Vipavski dolini ena najpomembnejših bitk, ki je odločala o usodi krščanstva. Krščanski cesar Teodozij iz Konstantinopla (današnjega Carigrada) je premagal poganskega nasprotnika Evgenija iz Rima. »Bitka pri Mrzli reki« je simbol zmage krščanstva v zahodnem delu rimskega imperija.

Prebivalci naših krajev so se pred zavojevalci z vzhoda zatekli v gorska zatočišča, kjer so se preživljali večinoma z živinorejo (Ajdna na Gorenjskem, Rifnik na Štajerskem) in nadaljevali krščansko tradicijo. Ohranjevalo se je tudi znanje rudarjenja in predelovanja kovin.

Zahodni Goti so na začetku 5. stoletja preko današnjega slovenskega ozemlja vdrli v Italijo. Sledili so jim Huni, Vzhodni Goti in Langobardi. Viri kažejo na prisotnost Slovanov na našem ozemlju od druge polovice 6. st. naprej. Razlage o njihovem izvoru in naselitvi se razlikujejo. Nekateri govorijo o prihodu prvega slovanskega vala z ozemlja današnje Moravske, ki naj bi mu konec 6. stoletja sledil drugi val z jugovzhoda. V zadnjih desetletjih odmeva »venetska teorija«, ki dokazuje avtohtonost prvotnih prebivalcev današnjega slovenskega ozemlja in šele kasnejšo povezanost s slovanskimi priseljenci. Na podlagi mnogih novejših študij danes ni več mogoče veljavno trditi, da smo Slovenci nasledniki le ene izmed etničnih skupin.

V 7. stoletju je bila na območju med rekami Dravo, Donavo in Muro ustanovljena Karantanija. Karantanci so se bojevali s sosednjimi Avari, Bavarci in Langobardi. Središče Karantanije je bil grad Krn na robu Gosposvetskega polja na današnjem avstrijskem Koroškem. Karantanskega kneza, ki je bil slovesno umeščen na knežjem kamnu na Gosposvetskem polju, so volili pripadniki vojaškega plemstva in svobodni kmetje (kosezi). Prisega, s katero je knez obljubil, da bo spoštoval pravice in voljo ljudstva, je potekala v slovenskem jeziku še dolgo potem, ko je Karantanija izgubila politično samostojnost v 8. stoletju. Obred ustoličevanja je bil z vidika demokratične prakse edinstven dogodek v takratnem evropskem prostoru. Kasneje ga je opisal francoski pravnik Jean Bodin, Thomas Jefferson pa ga je po nekaterih navedbah uporabil pri pisanju ameriške ustave.   

Karantanci so Bavarce zaprosili za pomoč proti sosednjim Avarom, v zameno pa izgubili politično samostojnost. V Karantanijo so bili poslani krščanski misijonarji. Kasneje je bilo današnje slovensko ozemlje vključeno v Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti in razdeljeno na dežele: Štajerska, Kranjska, Koroška in Istra. Celjski grofje so bili najmogočnejša fevdalna družina, ki je v 14. stoletju vladala skoraj celotnemu slovenskemu ozemlju.

Srednjeveško obdobje je zaznamovala kolonizacija obsežnih delov slovenskega ozemlja s prišleki iz germanskega sveta. Etnična meja med do tedaj večinskim slovenskim prebivalstvom in germanskimi priseljenci se je močno spremenila. Južnogermanski vplivi s severa so se prepletli z beneškim vplivom z zahoda, kar se kaže tudi v številnih stavbah v romanskim in gotskem slogu.

Obdobje od konca 15. do konca 16. stoletja so zaznamovali turški vpadi, razvoj mest, kmečki upori, vpliv renesanse in humanizma ter protestantska reformacija. V tem času se je s prvimi knjigami v slovenskem jeziku (Primož Trubar, 1550) in prevodom Biblije (Jurij Dalmatin, 1584; štirinajsti prevod v svetovnem merilu) začela razvijati slovenska književnost, ki je eden od stebrov slovenske narodne identitete. Številni meščani in plemiči so podpirali slovenske protestante, vendar pa je bilo gibanje skoraj v celoti zatrto s protireformacijo. Slovenska narodna zavest se je zmogla svobodneje razvijati šele od časa razsvetljenstva naprej.

V času vladanja avstrijske cesarice Marije Terezije v 18. stoletju je današnje slovensko ozemlje napredovalo v številnih dejavnostih: poljedelstvo, sadjarstvo, živinoreja. Razvijati se je začelo osnovno šolstvo v slovenskem jeziku (1774). Njen naslednik Jožef II. je osvobodil kmete, kar je bila podlaga za gospodarski napredek slovenskih dežel. Konec 18. stoletja so si razsvetljeni intelektualci začeli prizadevati za dvig slovenskega jezika na raven nemškega in italijanskega. Izšle so mnoge knjige, med njimi nov prevod Biblije, prva znanstvena zgodovina slovenskega naroda, prve gledališke igre in prvi časopis v slovenskem jeziku.

Slovensko ozemlje v prvi polovici 19. stoletja zaznamujejo med drugim francoska okupacija (1809 – 1813), gradnja železnice Dunaj–Trst (končana 1857), krepitev narodne identitete (pomlad narodov, prvi slovenski politični program Zedinjena Slovenija 1848, ki zahteva nacionalno avtonomijo znotraj habsburške države, taborsko gibanje). Pesnik dr. France Prešern je slovenski jezik postavil na zemljevid kulturno visoko razvitih evropskih narodov.

Obdobje pred prvo svetovno vojno je bil čas intenzivnega gospodarskega razvoja in okrepljenega političnega delovanja na Slovenskem (množična politična zborovanja na prostem – tabori; časopisi idr.). Ustanovljene so bile prve politične stranke. Prva svetovna vojna je zelo prizadela slovensko ozemlje in njegove prebivalce. Soška fronta (1915–1917) na zahodnem delu slovenskega ozemlja je bila eno najhujših bojišč prve svetovne vojne. Številni Slovenci so se bojevali na vseh frontah, predvsem v vrstah avstro-ogrske vojske, mnogi so izgubili življenja. 

Leta 1917 so slovenski predstavniki avstrijskemu cesarju izročili Majniško deklaracijo, v kateri so zahtevali avtonomijo slovenskega ozemlja znotraj Avstro-Ogrske. Zbranih je bilo ogromno podpisov v njeno podporo. Ob koncu vojne smo bili Slovenci vključeni v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, konec leta 1918 pa v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavija). Gospodarski in družbeni razvoj slovenskega naroda so kalila tudi politična nesoglasja med unitaristično srbsko oblastjo in na Slovenskem večinsko Slovensko ljudsko stranko, ki je nagibala k čim večji avtonomiji Slovencev. Slovensko narodno identiteto so med drugim krepila športna odličja (Leon Štukelj v gimnastiki, Milan Vidmar v šahu in drugi) ter športni podvigi, kot sta bila gradnja planiške skakalnice in skok Seppa Bradla prvič v zgodovini prek 100 m.

V času druge svetovne vojne je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med nemško, italijansko in madžarsko okupacijsko cono. Deportacije inteligence, prisilna mobilizacija v nemško vojsko, izganjanje slovenskega jezika iz javnega življenja in druga nasilna dejanja so izkazovala hudo ogroženost slovenskega naroda, ki je bil zapisan uničenju. V teh najtežjih časih so se nekateri vodilni slovenski politiki odločali za taktiko funkcionalnega sodelovanja z okupacijskimi oblastmi, člani Komunistične partije pa so težavne razmere izkoristili za začetek komunistične revolucije. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so junija 1941 pozvali k oboroženemu uporu proti okupatorjem, začeli partizanski boj in do leta 1943 iz upora povsem izključili nekomuniste. Že med vojno so komunisti onemogočili svoje politične nasprotnike in prevzemali oblast, ki so jo utrdili z nedemokratičnimi volitvami leta 1945. Ob koncu vojne maja 1945 je mnogo ljudi v strahu pred maščevanjem zbežalo na avstrijsko Koroško, od koder so jih angleški vojaki s pretvezo vrnili v Jugoslavijo in izročili Titovim partizanom. Več kot 14.000 Slovenk in Slovencev je bilo zunajsodno umorjenih. Njihovi ostanki ležijo v breznih, rudniških jaških, po gozdovih in drugje po slovenskem ozemlju. Do zdaj je bilo odkritih več kot 700 morišč.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija postala ena od šestih jugoslovanskih republik. Jugoslavija je ostala enostrankarska država različnosti: narodnih, gospodarskih, socialnih, verskih in drugih. Po smrti Tita, ki je s pomočjo partije in vojske vladal kot dosmrtni diktator, se je Jugoslavija še globlje pogrezala v vsestransko krizo. V osemdesetih letih 20. stoletja sta se izoblikovali dve viziji prihodnosti: decentralizacijo in demokratizacijo države so zagovarjale bolj razvite republike, predvsem Slovenija in Hrvaška. Centralne oblasti skupaj z vojsko in Srbija so vztrajale na centralizirani in unitaristični jugoslovanski skupnosti. Pritisk srbskih oblasti s Slobodanom Miloševićem na čelu je povzročil krizo na Kosovu, ki je sprožila vse večje napetosti med narodi v vsej državi. Na Slovenskem se je konec osemdesetih let 20. stoletja začela politična pomlad, ki jo označujejo proces proti četverici Janša, Borštnar, Tasić in Zavrl, prebujanje neodvisne civilne družbe, množična zborovanja proti režimu, nastanek prvih političnih zvez in gibanj, ustavne spremembe, Majniška deklaracija z zahtevo po demokratični in samostojni Sloveniji ter konec leta 1989 ustanovitev demokratične opozicije Demos z nekdanjim disidentom in političnim zapornikom dr. Jožetom Pučnikom na čelu.

Demos je spomladi leta 1990 zmagal na prvih večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni. Po uspešno izglasovanem plebiscitu o neodvisni Sloveniji decembra 1990 je bila leta 1991 izborjena slovenska zmaga v vojni za Slovenijo. Konec oktobra 1991 je jugoslovanska vojska zapustila slovenska tla. Kljub nenaklonjenosti večine evropskih in svetovnih sil je bilo doseženo mednarodno priznanje Slovenije, ki je postala polnopravna članica ZN ter se leta 2004 vključila v Evropsko unijo in severnoatlantsko povezavo NATO. Leta 2007 smo prevzeli euro in v prvi polovici leta 2008 v času prve Janševe vlade predsedovali EU.

Avtorica: dr. Andreja Valič Zver