David Sipoš, slovenski javnosti ste poznani kot filmski ustvarjalec, režiser dokumentarno igranih filmov. Ste prejemnih več priznanj z domačih in tujih filmskih festivalov. Kaj vas je vodilo pri izbiri poklicne poti, ali svoje delo vidite tudi kot promocijo Slovenije in njenih ljudi?

S filmom sem se srečal precej pozno v svojem otroštvu. Bilo je na koncu gimnazije, hodil sem na škofijsko gimnazijo v Mariboru. Slučajno sem imel priložnost, da sem šel na misijon v Albanijo, kjer smo morali posneti kratko reportažo. Ker nihče ni hotel prevzeti tega dela, sem se javil, da to posnamem jaz in potem tudi zmontiram. Šele takrat, ko sem začel to montirati sem ugotovil, kako zanimivo je da lahko iz nepovezanih posnetkov narediš povsem novo zgodbo.

Če se spomnim še nazaj, so to kot lego kocke, kot sestavljanka in film je ravno to. Imel sem srečo, še o pravem času sem spoznal film, da sem se prijavil na akademijo in mislim, da od tistega trenutka naprej nisem več podvomil, da sem ubral pravo pot. Se mi pa zdi, da sem bil celo življenje povezan z ljubeznijo do domovine, do velikih, pomembnih Slovencev, med njimi je tudi moj pra, pra stric Fran Ksaver Meško, pisatelj in eden velikih ustvarjalcev 20. stoletja. Verjamem, da lahko s filmom povežemo Slovenijo, obudimo pomembne Slovence in trenutke naše zgodovine..., to sem imel ves čas svojega dela v mislih.

Danes imate lasten filmski studio, večinoma ustvarjate doma. Ali je v tem trenutku v slovenskem okolju  mogoče uspeti tudi na področju filmske produkcije, ali je treba, če vzamemo primer Mitje Okorna, zato oditi v Hollywood?

Mislim, da obstaja veliko definicij, kaj je uspeh in kaj je film. Film je zelo splošen pojem, znotraj njega je mogoče najti nišo, kjer rad ustvarjaš. Mogoče pa to ni celovečerni igrani film. Kapo dol Mitju Okornu, ki mu je uspelo tako daleč, da režira celovečerne igrane  filme, kar meni mogoče ne bo. Vsak si postavlja svoje cilje in področje dela.

Zdi se mi, da to kar trenutno počnem s stalno ekipo, s katero ustvarjam filme s krščansko tematiko uspeh, ki sem si ga želel. Vsak dan ga stopnjujem s postavljanjem višjih ciljev, da sežemo tudi izven Slovenije, da delamo za tuje naročnike, tako da je odvisno, kako si postaviš merila za uspeh. Vsakdo dela znotraj svojih zmožnosti in mislim, da ni težko najti, v čem si res dober. Če te strast do filma in ljubezen do dela žene naprej, boš našel področje, kjer si lahko uspešen.

Kakšno okolje za filmsko ustvarjanje je Slovenija po 30. letih samostojnosti? Včasih se denar namenja za projekte, ki nimajo zveze s promocijo Slovenije, po drugi strani pa za projekte, naravnane na domoljubne note, ni denarja. Vaš komentar?

V ta ozadja se posebej ne spuščam, sledim svoji viziji. Skozi film skušam pomagati svetu, da vidi tudi pozitivne plati. Da vidimo svetle zglede ljudi iz zgodovine, zato ustvarjam filme o velikih Slovencih slovenske krščanske zgodovine, zato rad snemam Slovenijo, njeno lepoto. Ne ukvarjam se s tem, kje se z drugimi ne ujamem. Če si iskren do sebe in ustvarjaš, kar čutiš, s tem svetu nekaj prineseš. Svetu lahko prenesem svoje doživljanje, spoštovanje do prednikov, do velikih ljudi, ki so Slovenijo naredili takšno, kot je danes. Čutim neizmerno hvaležnost, da sem lahko Slovenec v samostojni Sloveniji in ustvarjam slovenske filme, čeprav bi me marsikdaj že lahko zaneslo v tujino.

Odločil sem se, da ostanem. Slovenija potrebuje naše zgodbe, zato bom ostal in ustvarjal naprej.

Zdi se, kot bi v kulturi in družbi nasploh gradili dva vzporedna svetova razlage družbene stvarnosti. Ena stran se trudi zanikati pomen osamosvojitve, samostojne Slovenije, družine, domovine, pomena starševstva, očetovstva, materinstva. Druga stran se trudi te vrednote ohranjati. Kot primer bi navedel Prešernovo proslavo iz let 2019 in 2020 in letošnji, vaš pristop do Prešernove proslave. Kako komentirate ta dva vzporedna svetova?

Meni se ta dva svetova ne zdita tako črno-bela, kot ste ju mogoče sedaj orisali. Gre mogoče bolj za različne pristope, kako človek gleda na svet. Mogoče se neke stvari prenašajo iz roda v rod in mogoče ne vidiš drugega, kot to, kar si se naučil od staršev. Konec koncev moramo sprejemati, da ljudje drugače gledajo na svet kot sami. Zelo težko je reči, da je samo ena pot pravilna, na dolgi rok obstane tista, ki ima trdnejše temelje.

Muhe enodnevnice ali kulturni šoki javnost vzburijo v tistem trenutku, v tistem letu, potem pa se stvari pozabijo. Osebno rad gledam na umetnost v zelo dolgem časovnem spektru. Umetnost, ki ima kaj povedati, ki ima trdne temelje, ostane stoletja, tisočletja, tista, ki je bila dnevna muha, pa se hitro pozabi in je več ne omenjamo. Grem svojo pot, sledim načelom, ki so mi bila položena v zibko krščanska načela, ki jim sledim skozi življenje, kar moram dati naprej. Ljudje temu radi prisluhnejo, nekaterim se pa to zdi "za malo" in gledajo nekoliko po strani.

Vaš primer dokazuje, da je klub majhnosti Slovenije in birokratskim oviram vseeno mogoče uspeti. Kakšno sporočilo bi dali dvomljivcem, ki pravijo, da to ni mogoče, da je preveč ovir?

Zdi se  mi, da je tako na vsakem področju v življenju, ki se ga človek loti. Kdor je vztrajen in verjame v to, kar dela, kdor je pripravljen delati več kot ostali, kdor se je pripravljen zbujati pred ostalimi in delati dlje v noč, ta bo zmagal in uspel na svoji poti in tako ni samo pri filmu, ki je težek kot obrt, kot umetnost. Sodi ga veliko ljudi in vsak ima svoj okus in svoje mnenje. Pri vsakem področju gre za vztrajnost in odločitev, potem lahko na vsakem področju uspeš. Vsak, kdor hoče uspeti, ima priložnost. Mladi, nič ne bo kar položeno pred vas, da bi brez napora uspeli, če se pa boste trudili, vam bo gotovo uspelo.

 Hvala za pogovor.

Avtor: Franci Donko