Gorazd Pučnik, Slovenija praznuje 30. rojstni dan. 30 let državnosti in slovenskega naroda, za kar ima velike zasluge dr. Jože Pučnik, zato mu s ponosom rečemo oče slovenske državnosti. Bil pa je tudi vaš oče. Kakšne spomine imate nanj iz otroštva, kakšen človek je bil sicer Jože Pučnik? Človek, kakršnega kamere niso pokazale?

Imel je nadpovprečen smisel za humor. Kamere niso pokazale, kako je simpatičen. Ta njegov smisel za komunikacijo se je izkazal tudi v družinskem krogu. Bil je zelo potrpežljiv in razumevajoč oče. Kar pa v osnovi ni bil, ker je točno vedel, kaj je hotel. S prijaznostjo in diplomacijo, bil je tudi dober govornik, je marsikaj dosegel na zelo mehek način. To se mu je tudi potem pozneje poznalo. Imam prav lepe spomine. V družini smo bili malo razseljeni po Evropi in ko smo se dobili, posebno, ko smo bili bolj majhni, to ni bilo enostavno. Ampak on je to znal vse lepo urediti. Spominjam se, kako so ga imele rade moje sestrične. Resnično sem imel občutek, da so ga imele za drugega očeta.

Kako je pa vaš oče doživljal kritične čase osamosvajanja? Kakšna čustva so ga prevevala tedaj, ko je bilo marsikaj na kocki? Je bil vselej optimist ali je kdaj obupaval? Kateri dogodki so ga najbolj zaznamovali?

Oče je točno vedel, da je bila to izjemna priložnost. In ko je priložnost, jo moraš zagrabiti. In že to, da imaš priložnost, že to je veliko. To se ne zgodi vsakih 50 let. Niti Sloveniji ne. In zato je bil Jože Pučnik velik optimist. Vedel je, da se sedaj nekaj da. Ampak po drugi strani je točno vedel, da bi se lahko tudi ne zgodilo. Zato je bil odločen, dajal pa je tudi občutek, da se mu stalno nekaj mudi, da mora stalno še nekaj narediti, zdaj, zdaj, zdaj. To se je poznalo tudi v njegovih intervjujih. Mislim, da je bil na splošno velik optimist in da ni nikoli obupaval. Prav zaradi tega, ker je imel to možnost kaj spremeniti. In tega se je zavedal.

 V čem je po vaše Slovenija po 30 letih, po prvih demokratičnih volitvah najbolj izpolnila upe, želje in pričakovanja vašega očeta in glede česa bi bil morda najbolj razočaran?

Začnimo s tem, nad čim bi bil razočaran. Da primanjkuje politične kulture. Namreč, premalo diskutiramo, premalo argumentiramo, ker je zadosti, da smo vedno nekaj proti. In potem, če si proti, potem je v redu. Dobro, ampak to je tisti negativen del. Ampak če bi zdaj njega vprašali, on bi bil zdaj vesel. Vesel, ker zdaj to Slovenijo imamo. In imamo večje možnosti, da uresničujemo svoje želje. Boljše živimo. Večja je svoboda. Lahko protestiramo, kolikor hočemo. Te sreče on v življenju ni imel. In zaradi tega imamo možnost, da bo v bodoče še boljše. Namreč, demokracija je taka, da se razvija. In potem je tudi tako, da se stalno nekaj jezimo. Ampak v tem ni nič hudega. Pomembno je, da se razvija in da lahko upamo, da bodo naši otroci živeli še  bolje kot mi.

Kako v svoji družini, imate namreč sedem otrok, in v sorodstvu ohranjate spomin na očeta? Gredo njegove vrednote naprej, tudi pri njegovih potomcih?

Jaz sem optimist. Nekatere zadeve se morajo še zgoditi. Mislim, da bo tako. Stvar je tudi ta, kaj pomeni to, vrednote mojega očeta? Jaz mislim, da vrednote mojega očeta so prav te, da se nekaj da narediti, da ne obupuješ, da se vedno da nekaj izboljšati in da nemogoče ne obstaja. In mislim, da tako tudi je.

Kako iz zamejstva gledate na Slovenijo in kako Slovenija skrbi za svoje ljudi v zamejstvu?

Ministrica Jakličeva zelo dobro dela. Tudi ekipa dela odlično, odlično skrbijo za nas. Občutek imam celo, da nas razumejo, kar ni tako enostavno. In samo upam, da bo šlo tako naprej. Moram reči, da na splošno razumete, da je obstoj Slovencev v zamejstvu zelo pomemben, da je pomembno, da tam še obstajamo. Kako pa mi gledamo na vas? Ker živiš v drugi državi, je to nek drug zorni kot. Nekatere zadeve so prav čudne. Lahko bi jih imenovali kulturne razlike. Jih je kar nekaj, tudi v Evropi. Namreč, nismo vsi enaki. Ampak ravno tukaj moramo razumeti, da kljub temu, da smo majhni (Slovenija je čudovita, kot eno večje mesto),   se moramo v Evropi znajti in tudi povedati, kaj hočemo in razumeti, da je treba iti naprej. Kljub temu, da smo manjši, zato nismo manj vredni. Ta občutek, to si želim. Da tega občutka manjvrednosti ne bi bilo več. Občutek imam, da nismo dovolj ponosni na to našo državo. Želim si, da bi bili bistveno bolj.

Slovenija je nastala na podlagi tisočletnih sanj naših prednikov, ki jih mi zdaj živimo, pa smo jih sposobni tudi ohraniti?

Bi rekel, kot je rekel fant s Krasa, Srečko Kosovel: "Naše sanje niso privid. Naše sanje so suho zlato. Prihodnost je tistega, ki verjame v njo."

Gorazd Pučnik, hvala za pogovor. Hvala za priložnost, hvala vam.

Avtor: Franci Donko