Skoči do osrednje vsebine

Japonski hrošč je karantenski škodljivec s širokim razponom gostiteljski rastlin. Hrošči se prehranjujejo na več kot 300 različnih rastlinskih vrstah. Povzročajo defoliacijo sadnih in okrasnih dreves, grmovnic in trt, škoda je izrazita tudi na vrtovih. V primeru širjenja lahko pričakujemo znatne vplive vrste na okolje oziroma naravne ekosisteme.

Opis in biologija

Japonski hrošč ima ovalno telo, glava in oprsje sta kovinsko zelena, pokrovke pa rjave. Dolg je od 8 do 11 mm, širok pa od 5 do 7 mm. Tipalke na glavi so pahljačaste, kar je značilno za družino pahljačnikov (Scarabeidae). Pokrovke so bakreno rjave in zadka hrošča ne prekrivajo v celoti. Na vsaki od bočnih strani zadka je razporejenih po pet šopov belkastih dlačic.

Ličinke japonskega hrošča imenujemo ogrci. Barva ogrcev se spreminja, na začetku so belkasti, pozneje postanejo rumeno rjavi (zadnji del zadka tekom razvoja potemni - postane sivo črn). Ogrci so dlakavi, ukrivljene drže (oblika črke 'C') s tremi temnejšimi rumenkastimi pari nog na oprsju. Imajo veliko temno glavo z močnimi čeljustmi. Ogrci japonskega hrošča so nekoliko manjši od ogrcev večine drugih pahljačnikov. Ko se izležejo iz jajčec so veliki približno 1,5 mm, tik pred prvo levitvijo pa dosežejo povprečno dolžino 10,5 mm. Pred drugo levitvijo so dolge okoli 18,5 mm, preden pa se zabubijo dosežejo (tretjestopenjske ličinke) končno velikost okoli 32 mm.

Vrsta ima eno generacijo na leto, v hladnejših predelih ima večina osebkov dvoletni cikel. Samci se izležejo poleti (junij/julij) in se sprva prehranjujejo na nižjih rastlinah, preden se prestavijo na krošnje dreves. V Italiji se odrasli osebki pojavljajo med junijem in septembrom z viškom v sredini julija. Odrasli (hrošči) živijo 30-45 dni ter se lahko parijo večkrat. V primeru oblačnosti in vetra je prehranjevanje odraslih zmanjšano, v času dežja pa se ne prehranjujejo. Samica odloži 40-60 jajčec v travno rušo posamično ali v manjših skupkih. Vrsta prezimi kot ličinka zarita 10-20 cm globoko, da se izogne vplivu nizkih temperatur. Z otoplitvijo se ličinke pomladi pomaknejo v plitvejši sloj, kjer ustvarijo kamrico v kateri se zabubijo.

Znaki napada

Običajno se odrasli hrošči prehranjujejo v skupinah in objedajo rastline od zgoraj navzdol. Objedajo liste in cvetne dele gostiteljskih rastlin. Listno tkivo izjedajo med listnimi žilami, zato imajo listi čipkast izgled. Močno napadeni listi pričnejo rjaveti in odpadati.

Podobno kot hrošči so nevarne tudi ličinke - ogrci, ki se v velikem številu lahko pojavljajo v travni ruši. Prva znamenja napada so neznačilna, videti pa so kot posledica suše in se kažejo kot rumenenje/rjavenje, venenje ter postopno propadanje rastlin. Škodo največkrat opazimo jeseni, septembra in oktobra, ter pomladi, aprila in maja, ko so na delu tretje-stopenjski, »odrasli« ogrci.

Gostiteljske rastline

Med pomembnejše preferenčne gostitelje, ki so razširjeni pri nas oziroma jih pridelujemo, uvrščamo javor (Acer spp.), lipo (Tilia spp.), brest (Ulmus spp.), beluše (Asparagus officinalis), vrtno rabarbaro (Rheum hybridum), sojo (Glycine max), jablano (Malus spp. - žlahtna jablana in okrasne vrste), koščičarje (Prunus spp. - vključno s češnjami, slivami, breskvami, nektarinami), robide in maline (Rubus spp.), Rosa spp., vinsko trto (Vitis spp) ter koruzo (Zea mays).

Med sekundarnimi gostitelji pa velja omeniti predvsem divji kostanj (Aesculus spp.), različne sleze (Althaea spp.), breze (Betula spp.), javorolistno platano (Platanus × acerifolia), topole (Populus spp.) in različne vrste trav/travno rušo (Festuca, Poa, Lolium), ki jo objedajo ličinke.

Širjenje škodljivca in poti prenosa

Na daljše razdalje se ga lahko prenese z rastlinami za saditev, širi pa se lahko tudi po naravni poti (hrošči lahko letno preletijo do 8 km daleč) ali kot »slepi potnik« preko različnih transportnih poti (letalski, železniški, ladijski, cestni promet).

Geografska razširjenost

Izvira iz Japonske, od koder je bil v zgodnjih letih 20. stoletja zanesen v ZDA. Navzoč je tudi na Azorih (Portugalska). Leta 2014 so ga prvič zabeležili tudi v EU v Italiji na območju Piemonta in Lombardije, od koder se je kljub ukrepom razširil na nova območja. Sedaj je navzoč tudi v pokrajinah Emilia-Romagna in Valle d'Aosta. Na teh območjih ga ni več mogoče izkoreniniti. Leta 2017 je bil prvič ugotovljen tudi v Švici v kantonu Ticinio, ki je le nekaj kilometrov stran od prve najdbe v Italiji. Tudi na tam izkoreninjenje ni več mogoče. Nedavno je bil v Švici ugotovljen izbruh na območju Basla.

V zadnjih letih so bili hrošči večkrat najdeni v feromonskih pasteh, ki so postavljene predvsem na avtocestnih počivališčih, železniških postajah, bencinskih črpalkah in drugih lokacijah, kjer se ustavljajo vozila na poti iz območij, kjer je razširjen japonski hrošč. Posamezni hrošči so bili ugotovljeni v Italiji v Toskani, Benečiji, Furlaniji Julijski Krajini, najdeni so bili tudi na več lokacijah v Švici in Nemčiji. 

V juliju 2024 je bil japonski hrošč prvič ugotovljen tudi pri nas, en hrošč je bil najden v feromonski pasti na avtocestnem počivališču Lukovica. Past na tej lokaciji je postavljena v okviru programa preiskave, ki se v skladu z EU zahtevami vsako leto izvaja na celotnem območju Slovenije. 

Ukrepi

V letu 2023 je bila sprejeta Izvedbena uredba Komisije (EU) 2023/1584, ki določa med drugim ukrepe izkoreninjenja v primeru izbruha in ukrepe zadrževanja širjenja, ko izkoreninjenje ni več mogoče. Določa tudi seznam razmejenih območij zadrževanja v Italiji in na Portugalskem (Azori).

Načrt izrednih ukrepov

Zakonodaja