Pomarančev trnasti ščitkar (latinsko Aleurocanthus spiniferus)

Opis in biologija

Za pomarančevega trnastega ščitkarja je značilen spolni dimorfizem. Samice merijo približno 1,7 mm in so nekoliko večje od samcev (1,35 mm). Krila so sivo modra z značilnimi belimi lisami, oprsje je temno sivo, zadek je oranžne barve, oči so rdečkaste, tipalke in noge so bele s svetlo rumenimi lisami. Samice odlagajo jajčeca na spodnjo stran lista v spiralnem vzorcu, v serijah po 12 do 22 jajčec. Jajčeca so ovalne oblike, velikosti 0,2 mm. Takoj po odlaganju so jajčeca rumenkaste, nato temnejše barve.

Ličinke prve stopnje so gibljive, saj imajo dobro razvite noge. Njihovo podolgovato telo meri od 0,15 do 0,3 mm in je sivo črne barve. Ličinke druge in tretje stopnje so morfološko zelo podobne ličinkam prve stopnje, prav tako so sivo črne barve merijo pa od 0,4 do 0,7 mm. Ličinke četrte stopnje, ki jih imenujemo tudi puparij, so črne barve in imajo izbočeno kutikulo iz katere izraščajo dolgi trnasti izrastki. Pupariji samic merijo 1,08-1,28 mm x 0,8-1,0 mm in so nekoliko večji kot pri samcih (0,75-0,80 mm x 0,52-0,58 mm). Pri obeh spolih rob puparija obdajajo kratke, bele in goste voščene rese.

Najugodnejši pogoji za razvoj pomarančevega trnastega ščitkarja so pri temperaturah med 20 in 34 °C in pri relativni zračni vlažnosti od 70 do 80%.

Znaki napada

Poškodbe na rastlinah povzročajo odrasli ščitkarji in ličinke, ki sesajo na spodnji strani listov. Z izsesavanjem rastlinskih sokov oslabijo rastline, z izločanjem medene rose, na katero se naselijo glivice sajavosti, pa zmanjšujejo fotosintetsko aktivnost listov in tržno vrednost plodov. Listi močno napadenih rastlin se sušijo in lahko odpadejo, plodovi pa zastanejo v rasti.

Pomarančev trnasti ščitkar razvije številčne kolonije na spodnji strani listov gostiteljskih rastlin. Nižje razvojne stadije prepoznamo po črno obarvanih ščitkih, obrobljenimi z belimi voskastimi izrastki. Odrasli ščitkarji vzletijo, če rastlino potresemo. Navzočnost potrjujejo tudi madeži lepljive medene rose na listih in plodovih, ki jo prekrijejo glivice sajavosti. Ob močnem napadu so listi in plodovi popolnoma črni.   

Gostiteljske rastline

Pomarančev trnasti ščitkar je polifagni škodljivec, ki lahko napade več kot 100 rastlinskih vrst iz 41 različnih družin.

Glavni gostitelji so: agrumi (Citrus spp.), vinska trta (Vitis vinifera), gvajava (Psidium guajava), hruške (Pyrus spp.), kaki (Diospyros kaki), vrtnice (Rosa spp.). Pomembni gostitelji so tudi kutina (Cydonia oblonga), japonska kutina (Eriobotrya japonica), marelica (Prunus armeniaca), figa (Ficus carica), murva (Morus alba), granatno jabolko (Punica granatum), lovorikovec (Prunus laurocerasus), ognjeni trn (Pyracantha coccinea), bršljan (Hedera helix), veliki pajesen (Ailanthus altissima) in drugi.

Širjenje škodljivca in poti prenosa

Glavne poti prenosa so s premik in uvozom rastlin za saditev gostiteljskih rastlin znotraj EU in zunaj EU, predvsem z agrumi, okrasnimi rastlinami in tudi z drugimi gostiteljskimi rastlinami na primer vinsko trto. Ne moremo pa izključiti tudi prenosov s potniško prtljago.

Odrasli osebki pomarančevega trnastega ščitkarja se lokalno širijo z letenjem na kratke razdalje. 

Geografska razširjenost

Pomarančev trnasti ščitkar izvira iz tropskega dela Azije, od koder se je razširil na območje Indijskega oceana in Pacifika ter na območje Afrike. V Evropi je bil najden v Italiji, Albaniji, Črni Gori, Grčiji, Franciji in na Hrvaškem.

Seznam razmejenih območij za zadrževanje pomarančevega trnastega ščitkarja.

V Sloveniji škodljivec še ni bil ugotovljen.

Ukrepi v Evropski uniji

Pomarančev trnasti ščitkar je karantenski škodljivi organizem rastlin, za katerega je znano, da se pojavlja na ozemlju EU. V Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2022/1927 so opredeljeni ukrepi ob njegovi najdbi in seznami območij v katerih se izvajajo ukrepi zadrževanja.