Tehnične zahteve za proizvode

Mednarodna trgovina je tesno povezana s številnimi tehničnimi zahtevami za proizvode, z njimi povezanimi storitvami in standardi predvsem z vidika zagotavljanja varnosti. Je pomemben del gospodarske politike, ki omogoča državam razvoj in napredek, kar je tesno povezano z gospodarsko rastjo, zaposlenostjo in stalnim razvojem.

Ob sprostitvi trgovinske izmenjave je nujno treba zagotoviti ustrezno zaščito zdravja ljudi, živali in rastlin, varnosti potrošnikov in drugih uporabnikov ter okolja. Proizvodi na enotnem trgu morajo ustrezati visokim merilom varnosti in izpolnjevati zahteve glede varstva okolja. Sistem, ki to zagotavlja, je sestavljen iz več elementov. Tehnične ali kakovostne zahteve za proizvode, proizvodne procese ali preskusne metode so opredeljene v standardih. Standardizacija je orodje za pomoč industriji za zagotavljanje zmogljivosti, varnosti in interoperabilnosti proizvodov. S postopki ugotavljanja skladnosti, ki se izvajajo, preden se proizvod da na trg, proizvajalci potrjujejo, da so njihovi proizvodi skladni z veljavnimi zahtevami. Akreditacija je zadnja raven javnega nadzora v evropskem sistemu ugotavljanja skladnosti. Zasnovana je tako, da zagotavlja, da so organi za ugotavljanje skladnosti ustrezno usposobljeni za opravljanje svojih storitev.  

Pravni okvir za pravila, ki urejajo prosti pretok tehničnih neživilskih proizvodov, opredeljuje Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti ter pomeni pravno podlago za prenos direktiv Evropske unije v slovenski pravni red. Zakon ureja pogoje dajanja proizvodov na trg ali v uporabo, tehnične zahteve za proizvode, postopke ugotavljanja skladnosti, zahteve in postopke določitve organov za ugotavljanje skladnosti ter listine, ki morajo biti priložene proizvodom ob dajanju na trg.

Varnost proizvodov in oznaka CE

Oznaka CE je glavni kazalec skladnosti proizvoda in potrjuje, da proizvod izpolnjuje bistvene zahteve glede varnosti potrošnikov, zdravja in varstva okolja, kot jih določa zakonodaja Evropske unije. Z označevanjem izdelkov v skladu z zakonodajo se varuje javni interes z zahtevami po varnih proizvodih, saj se z zakonodajnimi mehanizmi podpira in omogoča prosti pretok blaga znotraj Evropske unije. Ker enotni evropski trg prinaša ugodnosti potrošnikom, ti pričakujejo varnost kupljenih proizvodov. V skladu z zakonodajo morajo proizvajalci podati izjavo, da so njihovi proizvodi varni. Uvozniki morajo tudi preveriti, ali je proizvajalec izvedel vse ukrepe v zvezi z zakonodajo. Distributerji morajo znati določiti in se odločiti, kateri proizvodi so skladni in ustrezni glede varnosti. Izdelovalec proizvoda označi izdelek z oznako CE in na lastno odgovornost izjavlja, da je proizvod skladen z vsemi zakonskimi zahtevami za pridobitev oznake, ter zagotavlja njegovo ustreznost na območju celotnega Evropskega gospodarskega prostora, ki poleg 28 držav članic Evropske unije obsega še Islandijo, Norveško, Liechtenstein, in Turčije. Enako velja za izdelke, ki so bili narejeni zunaj Evropske unije in so namenjeni za prodajo na območju Evropskega gospodarskega prostora in Turčije. Z oznako CE izdelovalec potrdi skladnost izdelka z vsemi ustreznimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami veljavne direktive, ali pa, da je dal, če je to navedeno v direktivi, izdelek preskusiti priglašenemu organu za potrjevanje skladnosti.

Proizvajalci morajo zagotoviti, da so njihovi proizvodi skladni z ustreznimi varnostnimi zahtevami. To dosežejo z ocenjevanjem možnih tveganj in preskušanjem vzorcev proizvoda. Pri nekaterih proizvodih, ki sami po sebi pomenijo večje tveganje, na primer plinski grelci ali verižne žage, proizvajalci sami ne morejo preveriti varnosti. V takih primerih mora preverjanje varnosti izvesti neodvisna organizacija, ki jo imenuje pristojni državni organ. 

Prav zato so vse evropske države ustanovile organe za nadzor nad trgom. Njihova naloga je nadzorovati trg in kar najbolje zaščititi potrošnike pred nevarnimi proizvodi. To dosegajo z inšpekcijskim nadzorovanjem proizvajalcev, uvoznikov in distributerjev, s pregledi in preskušanjem proizvodov ter z ukrepi v primeru nespoštovanja pravil. Med te ukrepe spadajo odpoklic nevarnih proizvodov, njihov umik s polic, uničenje nevarnega blaga in izrekanje globe ali drugih sankcij. Poleg tega se nacionalni organi medsebojno obveščajo o ukrepih, izvedenih v zvezi z nevarnimi proizvodi. Te informacije si sporočajo prek sistema hitrega obveščanja, kar omogoča, da tudi druge evropske države izvedejo podobne ukrepe. Ne nazadnje morajo pristojni nacionalni organi spremljati tudi pritožbe potrošnikov v zvezi s težavami glede varnosti proizvodov.

Standardizacija

Standardi so med ključnimi dejavniki prenosa inovacij v gospodarstvo in napredka enotnega trga. So zelo pomembno orodje za krepitev evropske konkurenčnosti, omogočajo tehnični razvoj, spodbujajo svetovno trgovino in prispevajo k družbeni blaginji ter zdravju, varnosti in okolju. Standardi so v pomoč podjetjem pri racionaliziranju proizvodnje in storitev, saj v njih lahko najdemo tehnične specifikacije in druga natančna merila, ki se pogosto uporabljajo kot pravila, navodila, preskusni postopki ali definicije in kot trenutno uveljavljeno stanje tehnike veljajo za podlago za nadaljnji razvoj.

Slovenski inštitut za standardizacijo je slovenski nacionalni organ, ki skrbi za pripravo, sprejemanje in izdajanje standardov ter drugih standardizacijskih dokumentov. Zastopa slovenske interese v mednarodnih organizacijah;  

• Mednarodna organizacija za standardizacijo (angleško International Organization for Standardization - ISO),
• Mednarodna komisija za elektrotehniko (angleško International Electrotechnical Commission - IEC),
• Mednarodna zveza za telekomunikacije (angleško International Telecommunication Union - ITU)

in evropskih organizacijah:

• Evropski odbor za standardizacijo (angleško European Committee for Standardization - CEN),
• Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo (angleško European Committee for Electrotechnical Standardization - CENELEC),
• Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (angleško European Telecommunications Standards Institute - ETSI)

ter prek tehničnih odborov omogoča enakopravno vključevanje Slovenije v standardizacijske aktivnosti evropske in mednarodne standardizacije.

Skupna pobuda za standardizacijo vsebuje velikopotezne načrte in ukrepe na posameznih področjih standardizacije z namenom krepitve konkurenčnosti gospodarstva v Evropski uniji in tudi širše v svetovnem standardizacijskem okolju. Podpisniki pobude so Evropska komisija, vse države članice Evropske unije in članice Evropskega združenja za prosto trgovino (angleško The European Free Trade Association - EFTA), evropske standardizacijske organizacije (CEN, CENELEC in ETSI), nacionalni organi za standardizacijo, evropska industrija, ki jo zastopajo različna združenja, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, ter družbeni deležniki, ki zastopajo potrošnike in okoljske interese.

Akreditacija

Akreditiranje je nepristranski in neodvisen strokovni postopek, s katerim nacionalna akreditacijska služba z akreditacijsko listino uradno potrdi usposobljenost organov za izvajanje specifičnih nalog ugotavljanja skladnosti, kot so kalibracijski in preskuševalni laboratoriji, certifikacijski in kontrolni organi, preveritelji sheme za sisteme ravnanja z okoljem in njihova presoja ter preveritelji poročil o emisijah toplogrednih plinov.

Akreditacija prispeva k izboljševanju kakovosti proizvodov in storitev, pomaga gospodarstvu dosegati svetovno konkurenčnost in prispeva k pospeševanju mednarodne trgovine. Sistem akreditiranja omogoča neoviran pretok blaga, ki ga spremljajo listine akreditiranih organov, ki so mednarodno veljavne.

Organi za ugotavljanje skladnosti

Organi za ugotavljanje skladnosti so podjetja, ki so z odločbo ministrstva določena za izvajanje dejavnosti ugotavljanja skladnosti, kot so kalibracija, preizkušanje, certificiranje in kontrola. Določitev za organ za ugotavljanje skladnosti je pogojena z akreditacijo po ustreznih standardih glede na področje proizvoda, storitve in naloge oziroma dejavnost. Organi za ugotavljanje skladnosti morajo trajno izpolnjevati zahteve za določitev, ki so določene s predpisi oziroma z odločbo.

Organi za ugotavljanje skladnosti postanejo priglašeni organi, ko jih ministrstvo priglasi pri Evropski komisiji in drugih državah članicah v tako imenovano zbirko priglašenih organov (angleško New Approach Notified and Designated Organisations Information System - NANDO). Priglasitev je ključna, saj se s tem podjetjem odpre notranji trg Evropske unije, kjer lahko opravljajo storitve ugotavljanja skladnosti enakovredno kot priglašeni organi drugih držav članic. 

Postopki imenovanja in priglasitve so za vsako področje specifični, na primer na področju gradbenih proizvodov gre za določitev organa, ki je pooblaščen za izvajanje nalog tretje stranke v postopku ocenjevanja in preverjanja nespremenljivosti lastnosti. Za tiste gradbene proizvode, za katere ni ali še ni harmoniziranih standardov, proizvajalec lahko pridobi evropsko tehnično oceno na podlagi evropskega ocenjevalnega dokumenta.